Petnajsti véliki srpán, raduj se!

Z menoj in z mojo harfo slavo poj

in prav do vrat nebeških zahvaljuj se:

Marija naša vzeta je v Nebo.

 

Ne z dušo le, z brezmadežnim telesom

ljubeč Jo vzel je k Sebi Božji Sin!

Odtlej je rádost angelskim Nebesom,

a nam na zemlji živozlat spomin.

 

Če moreš, nesi vest v morjé h korali.

Dežuje, godrnjaš. Potem z megló

zapleši, da iz kapljic v njej kristali

se zaiskré, Ji krono spletejo.

 

Se čudiš mi? A rad imam Marijo

Brezmadežno Deklé in Mamico!

Kak Angel naj to pesem v melodijo

pretvori, prosim, da še lepša bo!

 

Še čudiš se, srpan? Odkar z Vstajenjem

Njen Božji Sin je preustvaril svet,

ni več težko se  dvigniti v življenje,

v vesoljsko varen, povračljiv polet.