O ŽUPNIJI DRAVLJE

Rojstvo župnije Dravlje

Cerkev sv. Roka so v Dravljah sezidali leta 1646, v zahvalo Gospodu, da je v tem kraju prenehala divjati kuga. Spadala je pod župnijo Šentvid nad Ljubljano, a kmalu so se pojavile želje Draveljcev po samostojni župniji.

V prvi polovici 20. stoletja so to željo posredovali ljubljanski škofiji, le-ta je željo uslišala v letu 1961. Takrat je škof Anton Vovk izdal ustanovno listino nove župnije v Dravljah. Za prvega upravitelja je bil izbran jezuit Lojze Štrubelj, nato pa je za kaplana prišel France Kovač. Oba sta skupaj s pomočjo faranov poskrbela za obnovo cerkve in poživitev duhovnega življenja.

Ustanovitev nove župnije sovpada z gradnjo novih hiš in blokov v Dravljah, število prebivalcev je v Draveljah od tisoč naraslo na več kot 15 tisoč v današnjem času. Narasla je tudi potreba po pastoralnem delu in staro župnišče je postalo premajhno, zato so  leta 1970 začeli uporabljati novo, ki je služilo za delovanje jezuitske skupnosti in celotne župnije.

Kmalu pa se je zaradi čedalje večjega števila prebivalcev pojavila potreba po gradnji nove cerkve, stara je bila namreč premajhna. Od prve želje in prvih korakov do uresničitve je bila pot dolga in trnjeva. Breme teh težkih let priprave in gradnje je bilo predvsem na ramenih p. Lojzeta Bratine. Prošnja za lokacijo je bila oddana leta 1975. Izmed načrtov je bil izbran projekt arhitekta Marka Mušiča.

Leta 1983 je bil blagoslov temeljnega kamna in nadškof Alojzij Šuštar je na tej slovesnosti poudaril, da «postavljamo temelj še na enega pri tem delu, na Boga samega«. 15. septembra 1985 pa je nadškof Šuštar novo cerkev Kristusovega učlovečenja tudi blagoslovil. Temu dogodku so prisostvovali številni domači gostje in pa gostje iz tujine, ki so bili tudi v času gradnje povezani s p. Bratino in celotno jezuitsko provinco.

Cerkev sv. Roka

Dravlje, vasica nad Ljubljano, so dobile svojo cerkev sv. Roka leta 1646. Pobuda za postavitev cerkve je izhajala iz časov, ko je tu divjala kuga. To je bilo leta 1644, takrat so se Draveljci zaobljubili, da če jim bo kuga prizanesla, bodo postavili cerkev sv. Roku. In to se je tudi zgodilo.

Dan sv. Roka je bil takrat v Dravljah zapovedan praznik, zato je sem vsako leto romala veličastna procesija. Udeležencev je bilo več tisoč: duhovščina, plemstvo, deželne oblasti, uradniki in meščani. Romanje v procesiji k sv. Roku je v letih 1680 do 1682 preprečila kuga, ki je divjala po sosednjih krajih, nato pa jo je leta 1761 prepovedal Jožef II. Tradicija pa je znova oživela leta 1888, povod pa je bila nova bolezen, ki je razsajala po Ljubljani, in sicer koze. Procesije je nato znova ustavil začetek prve svetovne vojne.

Dravlje je močno prizadel potres leta 1895, prizanesel ni niti cerkvi sv. Roka. Uničena je bila ladja cerkve in pa orgle.

V času prve svetovne vojne so cerkvi odvzeli zvonove. A draveljci so stopili skupaj in kupili nove, najprej jeklene, nato pa bronaste, kateri nam zvonijo še danes.

V začetku 20. stoletja so pastoralne potrebe strmo naraščale. Verniki so naročali vedno več maš, kar je vzpodbudilo potrebo po stalnem duhovniku, ki ga Dravlje še niso imele. To je postal Franc Jere. V letu 1907 je bilo urejeno tudi draveljsko pokopališče z drevoredom, katerega so (in ga še danes) krasile lipe. Dravlje so že od samega začetka spadale pod župnijo Šentvid, a kmalu so se pojavile želje po samostojni župniji.

Razmere za samostojno župnijo so se močno izboljšale po drugi svetovni vojni. V cerkvi sv. Roka so leta 1947 dobili dovoljenje za večerne maše na veliki šmaren, leta 1957 za večerne maše za vse zapovedane praznike, leta 1960 pa za polnočnico. Marca 1961 so pridobili dovoljenje za tri maše ob nedeljah in prazniki ter dovoljenje za izvajanje liturgičnih opravil za veliki teden. Vse to je kazalo na to, da se bliža ustanovitev nove župnije.

Po popisu prebivalcev leta 1961 pa je bilo popolnoma jasno: ustanovitev župnije Ljubljana-Dravlje bo.

Nova župnija Ljubljana-Dravlje je bila razglašena 30. julija 1961. V ta namen so pripravili slovesnost, katero je vodil škof Anton Vovk. Za župnijskega upravitelja je imenoval p. Alojzija Štrublja.

Takoj po razglasitvi so se lotili del, ki so bila potrebna, da je novonastala župnija lahko delovala. Sprva so uredili župnišče, nato pa so se lotili cerkve. Uredili so zakristijo, v njej zamenjali klopi ter obnovili zvonik. V cerkev so napeljali elektriko, pobelili stene, obnovili glavni oltar in slike ter obnovili omet, ki je že odpadal.

Notranjščina

Ladja cerkve je kratka, nizka in široka, z visokim slavolokom pa se nato odpre v prezbiterij. Takoj ko vstopimo, lahko na levi strani zagledamo krstilnico, katero krasi čudovit mozaik, delo Staneta Kregarja. Vsebina tega mozaika je zelo močna, ponazoril je vsebino krsta. Na mozaiku je tako upodobljen Sveti Duh – simbol za tretjo božjo osebo, na dnu pa valovanje vode. Na drugem delu mozaika pa je Kregar upodobil sonce, pod njim pa valovanje morja.

Če je zunanjščina cerkve iz baročnega časa, pa tega ne moremo trditi za opremo v cerkvi. Večina izhaja iz 19. stoletja in je delo avtorja Mateja Tomca z izjemo nekaterih kipcev. Ena izmed teh izjem je kip sv. Roka. Gre za kip, ki je edini kos opreme, ki sega v čas baroka.

Veliki oltar je sestavljen iz treh niš, ene osrednje in dveh stranskih. Osrednji del delijo štirje korintski stebri. V osrednji niši vidimo sv. Roka, na levi strani sv. Gregorja Velikega, na desni pa sv. Boštjana. Poleg je naslikanih še nekaj angelov.

Na levi in desni strani cerkvene ladje sta stranska oltarja. Na levem vidimo sliko Marijinega vnebovzetja. Ob straneh oltarne podobe stojita kipa sv. Izidorja in sv. Notburge, nad njima pa sta še manjša lika sv. Joahima in sv. Ane. Enako razporeditev lahko najdemo na desnem stranskem oltarju s kipom sv. Frančiška Ksaverija na levi in sv. Ignacija na desni strani, nad njima pa sta lika sv. Marjete in s. Florijana. Oltarna slika, ki leži med temi štirimi kipi upodablja sv. Kozma in Damijana.

Križev pot je v osnovi delo gluhonemega slikarja Janeza Potočnika (1749 – 1834). A slike kakršne so sedaj, sodeč po stilu, niso vse delo istega slikarja. Najbolj odstopajo V., X., XI. In XIII. postaja.

Zunanjščina

Zunanjščina cerkve je preprosta, narejena v slogu prvega baročnega obdobja pri nas. Za zahodni del cerkve služi zvonik, ki skupaj s prizidanim vhodom na kor in s kratkima stranicama ladje tvori fasado cerkve. Na južni strani je prizidana še zakristija. Sama zunanjost cerkve je precej stroga, a poslikava v baročno rdeči barvi z belo obrobljenimi predrtinami ji daje razgibanost.

Cerkev Kristusovega učlovečenja

Ker je število prebivalcev Dravelj strmo naraščalo, se je v drugi polovici 20. stoletja pojavila močna želja po novi in večji cerkvi v Dravljah. Leta 1975 je odbor na ljubljanskem urbanističnem zavodu izmed štirih predlaganih projektov izbral načrt arhitekta Marka Mušiča. Njihova utemeljitev je bila, da njegov načrt najbolje upošteva urbanistični kontekst, tradicijo ter povezuje novo s starim.

Sedem let kasneje, leta 1982, je bilo izdano še gradbeno dovoljenje in pot za pričetek gradnje nove cerkve je bila odprta. Na razpisu, ki ga je izdal Župnijski urad so izbrali graditelja – SGP Grosuplje. S pripravljalnimi deli so pričeli takoj, spomladi leta 1983. Po veliki noči so blagoslovili gradbišče, 5. junija pa je nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil temeljni kamen.
Gradbena dela so potekala zelo hitro. Na veliko soboto leta 1984 so se verniki zbrali v še ne dokončani cerkvi na blagoslovu velikonočnih jedi, nato pa še maja na prvem svetem obhajilu.

Nova cerkev v Dravljah je bila posvečena 15. septembra 1985. Ob nadškofu Alojziju Šuštarju se je zbralo 64 somaševalcev. Po uvodnem pozdravu je arhitekt Marko Mušič zbranim predstavil idejo nove cerkve, nato pa je spregovoril nadškof Alojzij Šuštar. Zahvalil se je p. Lojzetu Bratini, ki je nosil glavno breme za zidavo cerkve, prejšnjemu župniku p. Lojzetu Štrublju in takratnemu župniku p. Francetu Svoljšku ter prejšnjemu provicialu p. Marjanu Šefu in takratnemu provincialu p. Jožetu Kokalju. Sledila je še zahvala jezuitom, arhitektu Marku Mušiču in podjetju Grosuplje, posebna zahvala pa je šla draveljskim faranom, ki so si z ljubeznijo in vztrajnostjo prizadevali za zgraditev nove cerkve.

Notranjščina

Že takoj po vstopu s cerkev lahko ugotovimo, da se notranjščina močno razlikuje od tistih v klasičnih cerkvah. Osrednji prostor je velik in težko ga je povezati s kakšnim koli geometrijskim likom. Stenski loki, ki so različnih velikosti delujejo živo in igrivo, hkrati pa jih nevtralizirajo lesene stenske obloge in pa zasteklitev, ki so v obliki pravokotniške mreže.

Celoten osrednji prostor je zasnovan amfiteatralno. Terasaste stopnice padajo proti oltarju, ki je kot elegantno privzdignjen krožni otok. Ločenega prezbiterija ni. Sestopanje z vrhnjega prostora do dna spremljajo klopi, urejene v koncentričnih vijugah. Izdelal jih je domači mizar Andrej Šenk.

Strop se opira na več točk, nosilna konstrukcija počiva na vitkih okroglih nosilcih. V pogled se zariše podoba vzdolžnih betonskih tramov in prečnih stropnih nosilcev , medtem ko lesene ovalne ploskve s svetili na nosilno mrežo spominjajo na sklepnike.

Posebnost kapele, katero lahko zagledamo takoj potem, ko vstopimo v cerkev, je stropni vitraj. Gre za delo slikarja jezuita Marka Rupnika.

Po steni ob zakristiji visijo slike križevega pota, delo akademskega slikarja Janeza Bernika. Uporabljal je samo črno in belo barvo (tema in poveličanje).

Na željo faranov je domovanje v cerkvi je dobila tudi Marija z Detetom – znamenita oltarna slika Staneta Kregarja.
Križ na oltarju je leta 1998 izdelal akademski slikar Lojze Čemažar. »Pravzaprav to ni klasični križ, marveč drevo življenja – križani in vstali Kristus, ob njem Marija.

Na leseni steni zadaj za oltarjem visi star križ oziroma korpus. Narejen je iz enega kosa lesa, razen rok. Kdo ga je izdelal ni znano. Sprva je stal ob poti na Veliki Preski pri Polšniku, Župnija Dol pri Litiji. Nato pa ga je v dar dobil p. Franc Svoljšak.

Na Rokovo nedeljo 16. avgusta 2009 so pri popoldanski slavnostni maši prvič zadonele nove orgle. Blagoslovil jih je nadškof Alojz Uran, prvi pa je nanje zaigral naš takratni župnik p. Lojze Bratina. Tehnično zasnovo orgel je naredil Dalibor Miklavčič, izdelala pa jih je orglarska delavnica Močnik. Potek postavitve orgel si lahko ogledate v projekciji slik.

Zunanjščina

Arhitekt Marko Mušič svoje ideje o zunanjščini nove cerve v Dravljah opisuje tako: “Zunanjost cerkve sem želel narediti zgovorno v tišini neopaznosti in spoštovanja obstoječega pa vendar nekako prisotno in samozavestno. Ne kot stavbo, kot pavilijon v parku, temveč kot del parka, del njegove konfiguracije. Zlagoma se razteza do pokopališča in obenem nežno, krhko, subtilno a vendarle razpoznavno obliva in uokvirja staro baročno cerkvico. Ob obisku lokacije mi je bilo jasno, da mora park sklenjeno prekrivati novo stavbo in da se mora začeti že ob ulici, pa potem zlagoma vzpenjati do krošenj lip, ideja ozelenjene strehe je bila tako neizogibna.”

Novo draveljsko cerkev pa je zelo obogatil trg sv. Roka. Deluje kot povezava med novo in staro cerkvijo ter drevoredom. Hkrati pa ima tudi funkcijo druženja. Dokončan je bil leta 2003.

Če kliknete na povezavo, si lahko ogledate video, v katerem je na kratko predstavljen potek gradnje nove cerkve v Dravljah. Pripravljen je bil ob praznovanju 25-letnice nastanka cerkve.

Življenje v župniji Dravlje

V naslednji letih je bil urejen še Rokov trg pred cerkvijo. Na vzhodni strani pa Trg papeža Janeza Pavla II. Ureditev okolice cerkve omogoča lepa praznovanja različnih slovesnosti – Veliki šmaren, Rokova nedelja, prva sveta obhajila, birme in poroke. Na god sv. Roka, to je 16. avgusta, obišče Dravlje množica romarjev, vrh praznovanja pa je nato draveljska nedelja z mašami v dopoldanskem času, popoldne pa sledi pester kulturno umetniški program, ki se konča v nočnih urah.

Ker nova cerkev nima zvonika, so naši pritrkovalci, ki nam lepšajo praznike že več generacij, ostali v zvoniku stare Rokove cerkve. Z višine imajo prečudovit razgled na našo faro.

Karitativna dejavnost se je začela že leta 1968 v delu Župnijskega odbora za Karitas. V letu 1990 je bila ustanovljena slovenska Karitas, že naslednje leto pa je z delom začela Župnijska Karitas.

V draveljski župniji je bil vedno prostor za delovanje različnih skupin. Tukaj so svojo pot začeli slovenska Vera in luč, Kres in nato Slovenska skupnost krščanskega življenja, ter Društvo katoliških pedagogov.

V božičnem času radi obiščejo novo draveljsko cerkev vsi, ki prihajajo občudovat stvaritve naših jasličarjev. Te, tako imenovane »katehetske jaslice« nas vsako leto nagovorijo z novo in aktualno tematiko.

Zborovsko petje ima dolgoletno tradicijo. Že mnogo let delujejo različni otroški in mladinski zbori, ter župnijski mešani pevski zbor. S petjem bogatijo tako nedeljska, kot tudi praznična bogoslužja.

V župniji najdejo svoj prostor tudi različne molitvene skupine, aktivno deluje več zakonskih skupin. Od leta 1990 dalje se zbirajo tudi skavti stega Ljubljana 3, katerega člani prihajajo tudi iz sosednjih župnij v Ljubljani, Vodic, Šmartnega in Grosuplja.

Iz župnije že več kot tri desetletja med slovenske bralce prihajajo knjige z bogato duhovno vsebino. Nekatere med njimi so postale prave uspešnice in doživele številne ponatise. Vodja založniškega dela Župnijskega zavoda Dravlje je ves čas p. Lojze Bratina.

Draveljski duhovni večeri so vzniknili leta 1996 iz pobude papeža Janeza Pavla II., ki jo je izrekel kulturnikom v mariborski stolnici, ko je dejal, da želi Slovencem prebuditi spomin na lastne korenine in na tisto duhovno dediščino, na katerih je zrasla naša kultura. V teh letih so sodelovali številni slovenski strokovnjaki in poznavalci iz cerkvenega, kulturnega, zgodovinskega, zdravstvenega in političnega področja.

V novi cerkvi so bile tudi velike in odmevne prireditve – festival mladine, taizejsko srečanje, različne dramske igre, koncerti, misijonske tombole, miklavževanja, v zadnjih letih pa oratoriji.

Leta 2001 je bilo obujeno praznovanje podobno nekdanjemu Rokovemu sejmu. Od leta 2002 dalje si skupaj s Turističnim društvom LIPA prizadevamo, da na Rokovo nedeljo čim bolj pristno obudimo slovensko etnološko dediščino. Stojnice izdelovalcev predmetov domačih obrti napolnijo Rokov trg. Popoldan pa pester kulturno–umetniški program združi draveljce in vse ostale romarje.

V letu 2021 smo praznovali 50-letnico ustanovitve župnije v Dravljah.  V počastitev tej obletnici smo v aprilu v kapeli nove cerkve pripravili razstavo novomašnih podobic jezuitov, ki so sedelovali v naši župniji. Nato smo v juniju blagoslovili obnovljen tabernakelj v cerkvi svetega Roka, konec julija pa je izšel zbornik z naslovom: »Praznovanje življenja«, v katerem je zbrana zgodovina Dravelj in župnije, opisan pa so tudi vse dejavnosti, ki so tukaj potekale.

Vsi naši župniki