Ko vzamem v obzir, da sem v Dravljah že deseto leto in od teh že četrto leto kot župnik, mi postaja jasno, da je tveganje, da se bom začel ponavljati, vedno večje – in to velja tudi glede razmisleka o tem, za kaj sem Bogu hvaležen glede naše župnije na letošnjo zahvalno nedeljo. A bom vseeno tvegal in omenil tri stvari, ki mi še posebej prihajajo na misel:

– vedno bolj sem hvaležen vsem svojih predhodnikom – patrom, ki so delovali med vami in med vašimi starši in starimi starši. Če uporabim prispodobo iz vrtnarstva, lahko rečem, da zelo močno doživljam, kako so iz semen, položenih v ljudi, družine, skupine in v celotno župnijsko skupnost, znali in uspeli vzgajati mladike in jih sčasoma pripeljati do tega, da lahko zdaj jaz, skupaj s p. Albertom in p. Markom, v resnici obiram sadove njihovega dela in v njih uživam. Samo za primer: ob sobotah zvečer se v župnišču sestajajo tri mladinske skupine, ob četrtkih zvečer pa še skupina devetošolcev, ki so bili lani pri birmi. Da je v teh skupinah močno vzdušje zavzetosti za služenje v skupnosti, da je v njih velika želja po ustvarjanju skupnosti in da so polni hrepenenja po novih znanjih, je namreč v veliki meri sad tega, kar so prejeli v svojih družinah – in mnoge od teh so močno zaznamovali odnosi s patri, ki so delovali v župniji pred menoj;

– hvaležen sem za vse nove pobude, za katere se je v naši župniji našel prostor in se zdi, da dobro delajo. Naj samo za ilustracijo omenim zadnje štiri: bratovščina odraslih skavtov, družinska kateheza, biblična skupina in šola za adoracijo. Nobena od teh pobud ni zrasla na zeljniku duhovnikov, njihovo življenje pa (vsaj zaenkrat) kaže, da pri vsem skupaj ne gre samo za zgolj človeško navdušenje, temveč za stvari, ki so zrasle iz vzgiba Duha;

– hvaležen sem tudi za vzdušje domačnosti in povezanosti v naši župnijski skupnosti. Jasno mi je, da smo na nek način v obdobju “selitve narodov”: dolgoletni nosilci življenja župnije začenjajo počasi čutiti breme let in nekateri so že odšli k Očetu (v mislih imam recimo Lojzko Milič, med drugim avtorico duhovnih misli na naslovnih straneh Nedelje pri nas, ali pa Ivanko Velkovrh, ki je župnijsko pisarno zalagala z bomboni, za katere mlajši člani občestva še vedno ne morejo razumeti, zakaj da jih ni več), mene pa veseli, da počasi raste rod novih sodelavcev. Jasno je, da bodo stvari pogosto počeli drugače, kot se jih je počelo “ponavadi”, a spremembe niso nujno slaba stvar.

Ob tem, da sem vedno hvaležen za spodbude in predloge glede tega, kaj bi lahko bilo v naši župniji bolje, vas na zahvalno nedeljo v svojem imenu, v imenu župnijske ekipe in v imenu ŽPS povabim, da komur koli od nas tako ali drugače date vedeti, kaj pa je tisto v naši župniji, za kar doživljate, da ste lahko hvaležni. Tako bomo poleg spreminjanja tega, kar ni dobro, lahko še lažje ohranjali tisto, kar je.

p. Primož