Za nami je Draveljski duhovni večer s p. Marjanom o Filipinih

Novice
Povej naprej!

Dve uri predavanja in pogovora ob diapozitivih sta bili prekratki, da  bi se poslušalci v polni dvorani nove cerkve do sitega naužili temperamentnega in slikovitega podajanja vtisov s te lepe dežele, kjer je 80 odstotkov katoličanov in kjer besede ateist ne poznajo.

Na kratko je podal geografski in zgodovinski pregled, kjer smo lahko obnovili svoje že malce zarjavelo šolsko znanje. Uživali smo v podobah ognjenika Majon, se čudili  12 milijonski Manili in podobam vrveža ter arhitekturi, kjer živita drug ob drugem razkošje in revščina. Uživali smo v lepoti pokrajine neizmernih riževih polj.

V Manili je kot svet zase študentski kampus z ogromnimi fakultetnimi poslopji, domovi za 3000 študentov, cerkvijo, bazeni, športnimi parki in vsem udobjem, ki si ga lahko privoščijo študentje. Predavatelji so jezuiti, ki imajo na Filipinih velik ugled in jih zelo spoštujejo.    

Osnovna šola je brezplačna, srednje in visoke šole pa so dosegljive le premožnim, ki lahko šolanje plačujejo, revnejši so v višjih šolah v manjšini. Šolajo se tudi s pomočjo cerkvenih skladov, ki jih je precej, kakor je povedal predavatelj. S tako pomočjo  se jim uspe prebiti iz revščine in skupaj z njimi tudi njihovim družinami. Družina je na Filipinih močna.

V bolnišnici, na primer, ni bolnik nikoli sam, ob sebi ima noč in dan svojca, ker so bolniške sobe prilagojene tem njihovim potrebam. Na otoku Cebu je bil v moderni bolnišnici, kjer zdravijo rakave bolnike in je doživljal to njihovo povezanost.

Posebno doživetje p. Marjana je bilo nekaj tedensko bivanje na obrobju Manile v slumu Navotas pri družini, ki ga je sprejela za svojega. Videli smo podobe skrajne revščine, ki jo je živel tudi naš predavatelj. Ni vode, ni tušev, ni WC papirja, ni privatnosti, nobene intime, vse je javno. Imajo svoje trgovine po njim dosegljivimi cenami in robo, ki je tem cenam primerna. Tajfuni, ki so pogosti, prinašajo poplave, ulice postanejo kloake. Vse je skrajno revno, a ljudje so čudoviti. Odprti, vedri, med seboj povezani, komunikacija med njimi je blaga, se ne derejo, ohranjajo svoje dostojanstvo, ki ga kažejo tudi z zunanjo urejenostjo. Med njimi ga je navdušila skupina Srce, gibanje za pomoč revnih, da bi se izšolali. P. Marjan jim je blagoslovil šolo, zgrajeno do prve plošče.

Na drugi strani pa sta s kolegom za dva dni doživela mondeni turistični utrip z bogastvom, palačami in bazeni okrog njih, svojimi letali, dolgočasjem. Pogrešala pa sta toplino in srčnost ljudi, ki sta jo bila deležna v družini, v revščini..

Posebno doživetje je bilo tudi bivanje na severu države, kjer je videl, kako živa je Cerkev na Filipinih. Pot do take oddaljene cerkve je bila dolga sedem ur hoje po stezi skozi džunglo. Na pot gredo vedno z varnostnikom, ki je oborožen in skrbi, da jih čuva in opozarja na nevarnost. Vasi so samooskrbne. V vasi sta župnik in kaplan. Kdor pride mimo župnišča, se ustavi in ko je čas kosila, so postreženi vsi. V vasi sta župnik in kaplan mlada, saj le mladi zmorejo tudi dolge ure hoje do številnih podružnic. Tudi podružnice, tu so jih imeli 24, imajo kapele in šole ter dva učitelja. Podružnice vodijo laiki in poskrbijo za vse, kar je treba, duhovnik pride k njim samo maševati. Dvanajstletni fantje so v tej divjini so že dovolj zreli, da dobijo svojo puško. 

Skozi ves pogovor se je prepletalo izražanje njihove vere. Videli smo avtobuse javnega prevoza  poslikane s svetimi podobami in z mislimi iz  božje besede. Navdušeni košarkarji kot so, so tudi Kristusa upodobili kot športnega idola. Zelo priljubljen je Jezušček, kipec, ki ga je prinesel Magellan. Izredno častijo Marijo, videli smo podobo lurške Marije med množico častilcev. Izvedeli smo, da poznajo tudi Medjugorje. Znamenit je njihov »Črni Jezus« in v njihovi ljudski pobožnosti so znani tudi pasijoni, na katere se ljudje, ki upodabljajo Jezusa pripravljajo vse leto. Zanimivo je bilo tudi poslušati, kako kitajski kristjani praznujejo svoje novo leto in imajo tudi oltar prednikov, ki je del njihove tradicije in običajev in so na Svetem sedežu to potrdili. Veličastna je bila množica na evharističnem kongresu, papež Frančišek pa jih je navduševal za misijonsko delo, je pripovedoval p. Marjan Kokalj.

 

Besedilo: Marinka Svetina

Foto: Tomaž Celarec

Prejšnji prispevek
Praznovali smo praznik svete birme
Naslednji prispevek
Animatorji so pekli palačinke…