Dragi dnevnik,
pa smo dočakali birmo. Letos je datum padel na 14. maj, ura pa kot ponavadi ob 16:00. Zakrament so birmanci prejeli iz rok ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika.
Celoten obred so me med prepevanjem pevskega zbora, pod vodstvom Barbare Cergolj, preplavljali spomini na preteklo leto priprav; učenje vprašanj in izgubljanje živcev, ko po mesecu ponavljanja še vedno niso znali našteti največjih cerkvenih praznikov, še več izgubljanja živcev, ko jih je bilo nemogoče umiriti in pripraviti do poslušanja; spomini na duhovni obnovi v Strunjanu, na nogometna derbija in animatorski zmagi, sprehod v Portorož in nočne izlete na obalo; devetdnevnica, odbojka in piknik… Letošnji birmanci puščajo veliko lepih spominov.
Preden sem se zavedla je bil obred pri koncu. Starši so se zahvalili p. Miranu (dobil je veliko ploščo katera zelo dobro drsi po snegu. Le kaj bi to bilo?) pa tudi nam, animatorjem. Prešinilo me je, da bi se morda tudi mi morali zahvaliti. Staršem za zaupanje, birmancem pa nameniti še kakšno besedo – po jezuitsko, v treh točkah:
1. zaradi vas smo postali zelo mirni – ker nimamo več živcev, da bi jih izgubili,
2 hvala vam, da smo lahko z vami prehodili pot priprave na birmo,
3 ponosni smo na vas.
Besedilo: birmanska animatorka
Foto: Primož Podobnik in Tomaž Celarec
Zvočni posnetki:
