Ustvaril si me neskončnega,

tako ti je bilo všeč.

Spet in spet prazniš

to krhko posodo

in jo venomer polniš z novim življenjem.

Tako piše v eni od svojih pesmi indijski mislec in Nobelov nagrajenec za literaturo Rabindranath Tagore. Zavedajoč se svoje nesmrtnosti pesnik kipi od veselja in v hvaležnosti nad obiljem darov jecljavo izreka besede zahvale.

Prispeli smo do vrhunca liturgičnega leta, do zmage življenja. Namesto teme zasije luč, namesto smrti se rodi življenje, namesto sivine zažari sonce. Velikonočna sveča je prinesla v svetišče ogenj. Tema je premagana. Človek potrebuje luč. V temi se spotakne in pade. Ne samo fizično, tudi duhovno.

To luč nam prinaša Kristusovo vstajenje, ki s svojimi žarki odkriva še tako temne poti našega življenja in pomaga, da znova in znova vstajamo in gremo naprej.

Vera v vstajenje mi daje upanje, da ima življenje smisel in da sem ustvarjen za večnost. Človek je svoboden šele, ko živi v upanju, kajti upanje mu (mi) daje brezmejnost. To je lepota velike noči: Kristusovo vstajenje, ki odpira vrata upanju in novemu življenju.

Naj svetloba velikonočne sveče posije tudi v vaše domove in družine!

župnik p. Miran Žvanut DJ