Naša cerkev Kristusovega učlovečenja je nekaj posebnega v sodobni arhitekturi. Že naslednje leto je arhitekt za izvirne rešitve prejel Plečnikovo nagrado. Še vedno jo hodijo občudovat od blizu in daleč. Pravijo, da sodi med najlepše sodobne sakralne arhitekture na svetu. Leta 2007 je bila na spletnem portalu multimedijskega centra RTV Slovenija izbrana za najlepšo ljubljansko arhitekturo od sredine 20. stoletja do danes in je vpisana v register nepremične kulturne dediščine.

Kaj pa danes po 30 letih mislimo in doživljamo župljani v novi cerkvi? Ali smo se v teh 30 letih odzvali vabilu, da se sam Bog želi učlovečiti v nas? Ali si prizadevamo z vsemi močmi, da bi sprejeli Kristusa kot luč in življenje in mu dali domovinsko pravico v sebi in da bi v sebi doživeli in uresničili Kristusovo učlovečenje? To naj si odgovori vsak sam. Kajti Kristus, učlovečeni božji sin ni vsiljiv, skrit je med nami. Treba ga je iskati, se zanj svobodno odločiti in ga sprejeti v svoje življenje. A kdor ga najde in sprejme, bo imel življenje in ga imel v obilju (Jn 10, 10). On je vstajenje in življenje: vsakdo ki živi in  vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (Jn 11, 26).

Besedilo: Marija Koman