Koncert sakralne glasbe, poimenovan Pater Noster, je bil čudovit glasbeni šopek, spleten iz skladb različnih glasbenih obdobij. Pevci so svoj nastop začeli s protestantsko skladbo Adama Bohoriča Jutranja zarja, se spomnili Primoža Trubarja s pesmima Sredi smo življenja in Ena peisen is stariga Svetiga pisma, ki ju je priredil Janez Močnik. Dotaknili so se renesanse z deli T. Tallisa (If ye love me) in G. P. da Palestrine (Adoramus te Christe), nadaljevali z barokom s skladbama J. S. Bacha (Komm, süsser Tod) in G. F. Händla (Canticorum iubilo), se srečali s klasično glasbo W. A. Mozarta (Ave verum corpus), se spomnili romantikov F. Schuberta (Heilig ist der Herr), J. Brahmsa (Mit Fried und Freud), J. Stainerja (God so loved the World) in S. Rachmaninova (Bogorodice Djevo). Z deli P. Kickestata (Soli Deo gloria), K. Nystedta (Immortal Bach), J. Mäntyjärvija (Ave Maria), A. Secca (Pater Noster) in J. Leskovarja (Oče naš) pa so predstavili sodobne avtorje 20. in 21. stoletja. Koncert je bil nekaj posebnega. Pohvalila bi izbiro skladb in njihovo izvedbo. Bilo je vidno in slišano, da skladbe pojejo z dušo, srcem, znanjem, talentom, skratka, da so med izvajanjem povsem predani glasbi. Navdušili sta me izvedbi Mozartovega Ave verum corpus in Rahmaninove Bogorodice Djeve, najbolj pa so me pritegnile skladbe sodobnih avtorjev, pa čeprav klasično, tudi sakralno, glasbo poslušam vsak dan za sprostitev. Pohvale vredna je bila tudi vloga dirigenta in njegova zamisel o različno postavljenih pevcih, saj pri izvajanju skladb sodobnih avtorjev niso bili samo za oltarno mizo, temveč so bili razporejeni po hodnikih cerkve ob klopeh srednje klančine, kjer sta prišli do izraza izredna akustičnost naše cerkve in občutena izvedba skladb, ki je segala od tišine do občutenega »valovanja glasov« (Immortal Bach, Ave Maria) in večglasja kanona Soli Deo gloria. Prijetno poslušanje je hitro minilo, ostali pa so lepi spomini.
Besedilo: Adrijana Šmid Marjanović
Foto: Fabio Zonta