Bogoslužje na romarskem shodu v Dravljah je ob somaševanju p. Mirana Žvanuta in p. Robina Schweigerja, vodil jezuit p. Vili Lovše – letošnji srebrnomašnik.
P. Vili Lovše je po srednji tehniški strojni šoli in vojaščini študiral filozofijo v Ljubljani, družbeno obveščanje in teologijo pa v Rimu. Prva leta duhovništva je bil kaplan v Dravljah in duhovni asistent Skupnosti krščanskega življenja. Potem je bil poslan v Madrid na Papeško univerzo Comillas na študij duhovne teologije. Doktoriral je na temo razločevanja pri svetem Ignaciju Lojolskem. Na božični večer leta 2002 se je kot prvi jezuit naselil v od Vibe izpraznjeno jezuitsko rezidenco na ulici Janeza Pavla II. 13. Šest let je bil duhovni asistent Društva katoliških pedagogov Slovenije. Do nedavna je deloval kot podrektor Zavoda svetega Ignacija in Ignacijevega doma duhovnosti in usposabljanja, voditelj duhovnih vaj, spovednik, ljudski misijonar, duhovni asistent skupine SRCE in predavatelj o duhovnem življenju in vzgojnih temah. Vodi odmike za moške. Skupaj z možmi je ustanovil skupino Mož sv. Jožefa, ki deluje že peto leto. Sodeluje pri izobraževanju duhovnih spremljevalcev in različnih programih na področju duhovne formacije, ignacijanske duhovnosti, izobraževanja in pomoči. Piše tudi svoj blog in besedila za spletno stran Moška duhovnost. Sedaj se pridružuje novoustanovljeni jezuitski skupnosti v Radljah ob Dravi.
P. Vili je uvodoma povedal, da nam današnji praznik sporoča hrepenenje po nebesih. Saj vendar si vsi želimo k naši Nebeški Materi Mariji. Zato vsi hrepenimo po dobrih odnosih. Dobri odnosi so lepi, jih je pa težko doseči in vzdrževati. Ni lahko razumeti, da je Bog mnogo več kot oče in mnogo več kot mama, a vendar tako je. Šele takrat, kadar imamo zares pristen odnos z Bogom, lahko to zaslutimo.
V pridigi se je p. Vili zahvalil za priložnost, da v Dravljah lahko vodi bogoslužje, da obuja spomine na svoja kaplanska leta, ki jih je tu preživel. Spomnil se je številnih skupin, v katere je bil tako ali drugače vključen, veselih in manj veselih dogodivščin, pa tudi vseh tistih dobronamernih ljudi, ki so ga oblikovali na način, da je ob vsem rasel in dozoreval.
Omenil je tudi svoj srebrni jubilej in povedal, da zdaj še posebej ve, da Bog z največjo očetovsko ljubeznijo vodi ljudi kljub najrazličnejšim »motnjam« v življenju. Povedal je kako velik delež v njegovem življenju ima Marija. Sicer po njegovi mami, ki ga je vedno priporočala Njej. Pove: »moja mama in Marija sta se vse dogovorili, jaz pa sem poslušal«…
V zadnjem delu pridige je p. Vili govoril o pomenu razločevanja. O moči besede, ki jo izrečem, o besedi in misli, ki jo nosim v srcu in jo izrečem, zavedno ali nezavedno, prizadene ali razveseli, o Božji besedi, ki ji prisluhnem in razumem, ki ji sledim in rodi hrepenenje po Njem. Božja beseda je živa, globoka, vitalna, ljubeča, razumljiva… Od nas je odvisno kako se potrudimo, da jo razumemo.
Skozi vse bogoslužje, pri darovanju, spremenjenju, pri pozdravu miru in zahvali po obhajilu, pa je bilo čutiti, kako ima p. Vili oseben odnos z Nebeškim Očetom, Jezusom in Marijo.
Besedilo: Marija Šterbenc
Foto: Tomaž Celarec