V soboto smo v naši župniji obhajali velik praznik – zakrament svete birme. Po dvoletnih pripravah smo se bližali cilju, ko so mladi prejeli svetega Duha.
Opazovala sem te mlade obraze, polne pričakovanja in tudi malo strahu; kako bo šlo, kam se morajo postaviti, ali bodo pravilno odgovorili… Vse vznemirjenje je zajelo tudi mene. Pa ne le zato, ker sem imela privilegij biti hkrati botra in mama birmanke, temveč zato, ker sem v polnosti čutila, kako velika stvar se odvija pred mojimi očmi. Sveti Duh je živ. In dela.
V tem času stisk in negotovosti sama vidim, kako močno ga potrebujem in kako nujno je, da se vsak dan znova obrnem Nanj in ga prosim, naj mi v vsakodnevnem norem tempu stoji ob strani. Tako mi v vsej norišnici uspe, da ne rečem grde besede možu ali pa se ne zaderem na otroka, čeprav mi popuščajo živci. Zaradi Svetega Duha mi uspe, da najdem trenutek tišine zase in se napolnim. Zaradi Njega mi uspe najti prazno parkirišče, kljub temu, da so avtomobili parkirani na pločnikih in eden ob drugem. Zaradi Njega, ki vse daje in daje v obilju. (Jn 10,10).
Temu smo bili priča v soboto. Moči Svetega Duha, ki s svojim ognjem vse preobrazi in naredi novo (Raz 21,5). In kljub temu, da je moja hči pred birmo modro pripomnila, da Svetega Duha že ima in da je to zgolj potrditev, sva obe čutili, kako velik dar je sobotna potrditev.
Nadškof je poudaril, da smo se nekoč, pri krstu, namesto otrok odločili starši, tokrat pa bo vsak birmanec sam jasno povedal svoje ime in s tem privolitev. Da želi Svetega Duha spustiti v svoje življenje in mu dati pot, da dela preko Njega.
V soboto smo z veselim srcem poslušali vsako ime in vsak glas, ki ga Gospod kliče. Ker vinograd je velik in delavcev malo. Vsak od teh mladih ima svoje talente in je prejel tudi milostne darove. Naj jih res v polnosti uporabi. Svet potrebuje luči.
Zato lahko skupaj vzklikamo: pridi, pridi Sveti Duh, ohrani vse te mlade in daj, da se bodo z veselim in odprtim srcem odzvali Tvojemu klicu.
Potrditev so prejeli, zdaj pa je čas za akcijo.
Pridi, Sveti Duh.
|
Potrditev, da sem res prava birmanka, pred polno cerkvijo ljudi, me je na začetku navdajalo z nervozo. Ko pa sem stopila pred nadškofa Stanislava Zoreta, me je obšel občutek umirjenosti in počutila sem se drugače, kot ponavadi. Počutila sem se veselo in sproščeno, z veseljem pa bom sprejemala vse izzive, ki me čakajo v prihodnje – s knjižico v žepu. Julija Bela K. |
Na TEJ povezavi lahko prisluhnete zvočnemu posnetku celotne slovesnosti svete birme.
Besedilo: Eva Strajnar
Foto, zvok in video obdelava: Tomaž Celarec
