O praznovanju godu svetega Roka v naši župniji bi se dalo pisati na različne načine. Lahko bi natančno popisal dogajanje, ki ga spremlja. Tako bi lahko navedel modre (in tudi kakšne malo manj modre) misli, izrečene pri pridigah, ko so v našo cerkev poromali ljudje z raznih koncev, lahko bi se poglobil v petje zbora, ali je bil dobro oglašen ali je kdaj slučajno zgrešil pol tona, lahko bi poznavalsko ocenjeval, če se to dovoli, katera dama si je nadela najlepšo obleko in kdo izmed mož se je najbolj kislo držal, lahko bi se poizkusil spomniti kakšnega verza iz stare Rokove pesmi, ki čez leto hočeš nočeš nekoliko uide iz spomina, lahko bi pogled uperjal naprej, k nedelji, sejmu in splošnemu veselju…
Vsega tega bi se lahko spomnil, vse to bi lahko pretresal. Toda v tem ne bi bilo nič mojega, ampak vse samo površina nečesa tujega.
Namesto tega utrinek o svetem Roku.
Pozimi, ko so dnevi kratki, noči pa dolge in dela zoprna megla prebivalce kotline zlovoljne, se včasih zgodi, da kdo v središču Ljubljane ujame zadnji avtobus, ki ga odpelje proti Dravljam. Verjetno se vrača s kakšnega literarnega večera, ki jih organizatorji oglašujejo kot »večere lepe besede in vipavskega vina iz hrastovih sodov« in ki se potem, ko je gost tistega večera izpraznil košaro svoje modrosti, še strašno zavlečejo ob tem, čemur imajo ljudje navado reči »sproščen klepet«. Takrat se torej ta človek skupaj z nekaj malodušnimi ponočnjaki pelje proti našemu kraju. Noč je, le mestne luči šibko prodirajo gosto meglo in mečejo na pločnik nekaj svetlobe. Komaj kakšno okno je še osvetljeno. Mraz je. Daleč je poletje, daleč topli avgust, ko zori ajda (blizu Dolnic sem jo pred kratkim videl posejano) in se slavi Rokov god. Večerni popotnik izstopi v Dravljah in ko pride na drugo stran ceste, se znajde pred osvetljenim kužnim znamenjem. Razen nekaj avtomobilov se ne sliši ničesar. Tu je zapisano izvorno soočenje z mislijo na smrt in upanje, da bo enkrat premagana. Okolica, ki bo zjutraj spet začela begati sem in tja v svoji razčaranosti, se zdi nekje daleč. Zdaj se pred popotnikom odstira nekaj drugačnega, nekaj, kar utripa v ritmu nekega drugega sveta…
Besedilo: Sergej Valijev
Foto: Jože Strajnar in Tomaž Celarec
Na TEJ povezavi lahko prisluhnete posnetku svete maše z romarji Podutika in Dravelj.
Priložene slike prikazujejo dogajanje tega dne: tiha molitev v cerkvi svetega Roka pred izpostavljenim Najsvetejšim, romarske svete maše iz župnij Šentvid, Ježica, Črnuče, Koseze, Podutik in Dravlje, pogostitev romarjev v organizaciji Turističnega društva Dravlje, procesija h Rokovemu znamenju ob Celovški cesti z blagoslovom obnovljene šterne (vodnjaka) in večerna sveta maša v cerkvi svetega Roka.
