MALO ZA RAZVEDRILO (2)

Povej naprej!

SVETI FILIP NERI


Sveti Filip Neri (1515-1595) je zavetnik humoristov. V družbi v kateri je vladala vrednota zadržanosti, je s humorjem sproščal srca in jih spreobračal. Nekaj zgodb za ponazoritev.

1. K njemu se je redno hodila spovedovat neka gospa, ki se ni mogla otresti greha obrekovanja. Filip Neri ji je naročil, naj gre na tržni dan v mesto in po poti skubi mrtvo kokoš tako, da bo perje padalo na tla. Gospa je to tudi storila, čeprav seveda ni razumela, zakaj je to potrebno. Ko je takoj zatem prišla k Filipu, ji je ukazal, naj gre nazaj v mesto in po poti pobere vse perje. Gospa mu je odgovorila, da je to nemogoče saj je perje raztreseno vsenaokrog po mestu. Filip ji je razložil, da je isto z obrekovanjem: ko enkrat izrečemo o kom kaj slabega, se to razširi tako zelo, da je izrečeno nemogoče vzeti nazaj.

2. Ko ga je nekdo vprašal, ali je primerno nositi spokorniško srajco, mu je Filip svetoval: »Seveda, le paziti morate, da jo boste nosili nad obleko.«

3. Ko mu je nekdo pripovedoval o mističnih boleznih izredno pobožnega dekleta, je takoj izjavil: »Naj jo omožijo!«

4. Neka gospa, ki je hodila k njemu na duhovno spremljanje, se je hotela z njim postaviti pred svojimi prijatelji. Filip je na srečanje prišel gladko obrit – a le po polovici obraza, po drugi polovici se ni obril že teden dni.

5. Nekega dne ga je papež poslal v samostan v bližini Rima, v katerem je živela redovnica, ki je slovela po ekstazah in razodetjih, da bi ugotovil, kolikšna je v resnici njena svetost. Deževalo je kot iz škafa in v samostan je prišel ves moker in blaten. Privedli so mu slavno sestro, ki je bila vsa resna, zbrana, kot bi bila potopljena v Boga. Filip Neri ji je pomolil nogo in rekel: »Sezujte mi že te škornje!« Ob teh besedah se je redovnica razburila in ogorčeno odvihrala. Preizkus je bil hitro končan! Svetnik je vzel klobuk in plašč in se odpravil poročat svetemu Očetu, da tako ponosna oseba že ne more biti tako sveta, kot nekateri menijo.

6. Kadar ga je na izreden način napolnila božja ljubezen, je Filip Neri padel v ekstazo. Bog ga je obiskal s takšno silovitostjo, da se ni mogel niti premakniti. To se mu je pogosto dogajalo med obhajanjem svete maše, po povzdigovanju. Običajno je vsakodnevno mašo obhajal sam, ob sebi je imel le ministranta. Ko je ta videl, da Filip pada v ekstazo, ga je pustil ob oltarju, sam pa za nekaj časa odšel po opravkih. Na vrata je obesil napis: »Pater Filip obhaja mašo.« Vsi so vedeli, kaj to pomeni. Pred kosilom se je ministrant vrnil in malce zaropotal. Filip se je tako zbudil iz ekstaze, dokončal mašo in se nato pridružil skupnosti pri kosilu.

Pri zasebnih mašah je bilo to izvedljivo, kaj pa v javnosti? Neri si je izmislil razne pripomočke. Zelo mu je bila všeč zbirka smešnih zgodb, ki so se pripetile neapeljskemu župniku Piavonnu Arlottu. Knjigo je postavil na oltar poleg misala. Ko je začutil, da prihaja ekstaza, je moral preprečiti, da bi pred vsem otrpnil. Zato je hitro posegel po Arlottovi knjigi in prebral eno ali dve zgodbi. Ljudlje so se sicer spraševali, zakaj na določenih mestih maša traja dlje in le katere molitve duhovnik takrat moli (ne smemo pozabiti, da je takrat duhovnik bral mašo obrnjen stran od vernikov in tako daleč od njih, da niso mogli videti, kaj bere).

Po določenem času pa je žal zgodbe vrlega neapljskega duhovnika poznal že na pamet. Takrat je prišla na vrsto domača mačka. Ukazal je, naj jo posatvijo na oltar. Prinesli so jo na blazini. Verniki so se zaskrbljeno spraševali, kaj se dogaja, Filip pa je začel s sveto mašo. Mačka je bila zelo pridna in se ni premikala, le pozorno je opazovala svojega gospodarja. Ko se mu je bližala ekstaza, Je Filip začel božati mačko, ki je kar predla od ugodja. Tudi to ga je pomirilo in je lahko nadaljeval z obhajanjem svete maše.

Problematične so bile le še procesije, med katerimi je po rimskih ulicah nosil Najsvetejše. Enkrat ali dvakrat ga je ekstaza presenetila sredi takšne procesije, ko je nosil Jezusa pod nebom v spremstvu švicarskih gardistov. Ko je Filip presenečen začutil, kako ga objema slina božja ljubezen, je posegel po najbližjem sredstvu: poleg hodečega gardista je potegnil za brado. Ta je ves osupel zečel kričati, množica pa se je silno zabavala. Neri se je ponovno zbral in lahko je nadaljeval s procesijo.

Nauk zgodbe: Bog se včasih pošali tudi s svetniki.

7. Filip Neri je bil za svetnika proglašen 12. marca 1622 med veličastno slovesnostjo, med katero so bili poleg njega na oltar povzdignjeni še Ignacij Lojolski, Frančišek Ksaverij, Terezija Avilska in Izidor Seviljski (zavetnik Madrida). »Štirje Španci in en svetnik!« so slovesnost hudomušno komentirali Rimljani.

 

(iz knjige BOG IMA SMISEL ZA HUMOR

 

Prejšnji prispevek
ROMANJE NA ROŽNIK
Naslednji prispevek
PREDAVANJE ZAKONCEV ERZAR: »VARNA NAVEZANOST«