Božja beseda za 5. NEDELJO MED LETOM.
Dragi bratje in sestre!
Vsak ribič dobro ve, kako se lovi ribe in zelo nerad sliši, da ga kdo hoče poučevati, če ga sam ni za to prosil. Tako si lahko predstavljamo, da se je približno počutil tudi Simon, ko mu je Jezus po celi noči trdega, a neuspešnega lova naročil naj še enkrat poskusi, kar tako podnevi.
Simon mu najprej vljudno razloži, mogoče s stisnjenimi zobmi, da so že poskušali vso noč, nato pa izreče zelo pomenljive besede, ki si jih velja vtisniti v spomin: »… a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Kakor, da ga je že očarala ta ‘beseda’ tega novega učitelja. Kakor, da bi slutil, da je v tem potujočem pridigarju in zdravitelju iz Galileje učlovečena in skrita tista veličastna večna Božja Beseda, ki jo pošilja Bog.
In res se njegovo zaupanje izkaže za zelo utemeljeno. Preobilni, čudežni ulov tega dne, ko so se jim mreže začele trgati in so napolnili celo dva čolna, da sta se celo začela potapljati, bo Simonu ostal za vedno v spominu. Tako je bil pretresen, da se je počutil preveč počeščen in nevreden takega daru. Ob očitni prisotnosti Božje vsemogočnosti je začutil svojo majhnost in grešnost.
Tako je tudi z nami, ko lahko začutimo, kako nas Božja velikodušnost prehiteva in zasipa z izrazi dobrote, ki je nismo zaslužili. Tudi mi ugotovimo, da smo samo nevredni grešniki.
A tudi nas morda Gospod pokliče za seboj kot Simona in nam ob takem trenutku svoje epifanije (razodevanja Božje slave) razodene tudi naše osebno poslanstvo, ali poklicanost za življenje. Tudi nam lahko reče podobno kot Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.«
Bom znal tudi jaz v takem trenutku ‘pustiti vse in iti za njim’? Karkoli že to lahko v mojih okoliščinah pomeni. Bom znal biti tudi jaz tako velikodušen do Jezusove velikodušnosti?