Božja beseda za 4. NEDELJO MED LETOM.
Jezusov poskus, da svojim domačinom razodene samega sebe, se je očitno izjalovil. On sam mora prvi okusiti bridko resnico pregovora, ki ga izreče in ki ga po njem ponavljamo v neštetih podobnih okoliščinah: Nihče ne more biti prerok v domačem kraju.
V prvem delu evangeljskega odlomka imamo najprej vtis, da bodo nazarečani z veseljem sprejeli Jezusa za Mesijo. Vsi se čudijo besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust. Vsem je prvi trenutek prijetna misel, da končno lahko vidijo dolgo pričakovanega Odrešenika. Vzdušje narašča v nekem zmagovalnem tonu in tudi bralca se že začne polaščati neko veselje: Končno, tu je ta pravi!
Vendar je samo eno vprašanje, samo en rahel pomislek, dovolj, da se domišljijska podoba o možnem Mesiju v njihovi sredi razblini: Mar ni to Jožefov sin? Iz začetnega navdušenja se vse prevesi v razočaranje in celo bes. Kako neki nas je ta neuki tesar hotel imeti za norce? Mar misli, da smo res tako neumni, da mu bomo kar verjeli? Naj pokaže svojo Mesijansko moč! Naj neredi kak čudež, pa mu bomo morda verjeli! Ne, ne samo kak čudež, kaj čisto posebnega naj pokaže …
Ko pa Jezus kot bi bral njihove misli, pove, da ne misli ugajati njihovi radovednosti, ali ošabni sebičnosti, dobesedno ponorijo in ga odnesejo na rob prepada. Tako zelo jih je razdražil, da se ga hočejo kar znebiti za vedno.
Lahko se nam najprej zazdi, da je bil morda Jezus z njimi pretrd za prvo soočenje in bi jim moral vendar priti bolj naproti. Končno pa oni pokažejo še večjo mero nestrpnosti, ko hočejo z njim kar obračunati enkrat za vselej. Enostavno ne prenesejo ga več. To je znak, da nimajo v sebi ponižnosti, v kateri bi iskreno hoteli spoznati resnico in bi bili odprti zanjo. Manjkalo jim je odprtosti za vero.
Kakor nekdaj tisti, ki so bili z Jezusom najbolj domači, smo danes lahko mi v podobnem položaju. Tako domač se nam lahko zdi ta Jezus, da sploh več ne jemljemo resno njegovih besed in tega, kar On za nas pomeni in nam prinaša. Tudi mi smo v nevarnosti, da izgubimo preprosto a živo vero otroka, ki se s čudenjem odziva na resničnost in zna zares zaupati. Zato je pomembno, da se ne izogibamo jasnosti Jezusovih besed in zahtev, ampak, da se mu spet in spet poskušamo iskreno odpirati. Tudi, če v sebi morda zaznavam odpor, vprašanja in dvome, ki se dvigajo, je bolje, da z njimi pridem pred Jezusa tak kot sem in se o vsem iskreno začnem z Njim pogovarjati. Samo tako mu bom dal novo priložnost, da ostane in da je zame, kar On res je – Odrešenik.
Nekaj tega zgovorno ponazarja tudi naslednja anegdota. Na neki župniji je na ljudskem misijonu goreče pridigal neki misijonar tako, da so vsi ljudje od ganotja jokali in si brisali solze. Samo neki moški srednjih let v prvi vrsti pa ni jokal. Pridigar ga je vprašal: Kako to, gospod, da pa vi ne jokate? Odgovoril je: Veste, jaz nisem iz te fare.