Božja beseda za 1. POSTNO NEDELJO.

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Na prvo postno nedeljo smo z vso Cerkvijo povabljeni, da stopimo na pot osebne vere v Kristusa z Njim v ‘puščavo’. Kakor je Njega vodil Sveti Duh po puščavi štirideset dni, naj tudi nas povede v našo ‘puščavo’ v tem postnem času, ki je namenjen ravno temu.
Osebno je vsak od nas povabljen ali kar naravnost izzvan, da se v veri poda na pot z Jezusom v neko notranjo ‘puščavo’, ki jo ustvarjamo skupaj v postnem času, ko z odpovedjo opuščamo škodljive, nepotrebne ter manj potrebne in nebistvene stvari. Čeprav torej ostajamo sredi bučnega sveta in vsakdanjih opravil, želimo vstopiti v svoj notranji svet, ki naj postane kot neka ‘puščava’. V njej opuščamo nebistvene stvari z načrtno odpovedjo npr. odvečnim dražljajem za naše čute – v hrani, pijači, telesnih ugodjih, slikah za oči in zvokom za ušesa… Če nam taka ‘puščava’ čutov v dobršni meri uspe vsaj v kakšnem delu našega dne, bomo kmalu postali bolj umirjeni in v nas bo nastajala tišina, v kateri bomo bolje slišali našo notranjost in v njej Božjo govorico.
Opuščanje nebistvenega nas bo vodilo vedno bolj k bistvenemu in končno k edinemu, ki je potrebno, kot je nekje rekel Jezus. To edino, ali pravzaprav Edini potrebni je končno Bog sam. Odpoved torej ali ‘opuščanje’ – da ustvarimo ‘puščavo’ – ima ta namen. Ne, da samo izprazni naše življenje, ga izsuši in opustoši. Ne, da končno ubije življenje v nas, ko bi se kakor v puščavi posušili od lakote in žeje. Pač pa, da nam pomaga, da se znova osredotočimo na bistveno in na Bistvenega.
Ko nam je tako ustvarjanje puščave v nas naporno, je dobro torej, da se zavedamo, da to služi izboljšanju kakovosti našega bivanja. Zato, ker ‘človek ne živi samo od kruha’, ampak tudi od Božje besede, od Boga, ki nas hrani.
Katere so tiste nebistvene ali celo škodljive stvari, ki mi kradejo čas in moč, da bi črpal iz Bistvenega? Sem že naredil konkreten načrt kako se jim bom uprl? Sem že prosil Svetega Duha naj mi pri tem pomaga?