Današnja Božja beseda se nanaša predvsem na to, da smo ljudje podobni možu iz evangeljskega odlomka, ki je bil rojen slep. Če hoče videti, mu mora nekdo odpreti oči. Z nami je namreč tudi tako, da so oči našega srca zaprte, dokler nam jih ne odpre Bog s svojo ljubeznijo. Šele takrat smo sposobni zaznavati sebe in druge, kot nas gleda in doživlja Bog.

 

Prvo berilo:

Berilo iz 1. Samuelove knjige (1 Sam 16,1.6-7.10-13)

Tiste dni je Gospod rekel Sámuelu: »Napolni svoj rog z oljem in pojdi! Pošiljam te k Bêtlehemcu Jéseju, kajti med njegovimi sinovi sem si izbral kralja.« Ko so prišli v Bêtlehem in je zagledal Eliába, si je rekel: »Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.« Gospod pa je rekel Sámuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklônil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« Jése je pripêljal sedem svojih sinov pred Samuela. Samuel pa je rekel Jéseju: »Teh Gospod ni izvôlil.«

Potem je Samuel rekel Jéseju: »So to vsi mladeniči?« Jése je rekel: »Ostal je še najmlajši. Glej, ta pase drobnico.« Samuel je rekel Jéseju: »Pošlji ponj in naj ga pripeljejo, kajti ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem!« Poslal je ponj in ga dal pripeljati. Bil je rdečkast, lepih oči in prijeten na pogled. Gospod je rekel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« Samuel je vzel rog z oljem in ga mazilil sredi njegovih bratov. Od tega dne naprej je Gospodov duh napolnjeval Davida.

 

Psalm

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Ps 23,1-6

Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče.

K vodam počitka me vodi,

mojo dušo poživlja.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Vódi me po pravih stèzah zaradi svojega imena.

Tudi če bi hôdil po globeli smrtne sence,

se ne bojim hudega, ker si ti ob meni,

tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Pred mano pogrinjaš mizo

vpričo mojih nasprotnikov;

z oljem mi maziliš glavo,

moja čaša je prepolna.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Le dobrota in milina me bosta spremljali

vse dni mojega življenja;

prebival bom v hiši Gospodovi

vse dni življenja.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

 

Drugo berilo

Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 5,8-14)

Bratje in sestre, nekoč ste bili temà, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po lúči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno: »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvétlil te bo Kristus.«

 

Evangelij

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 9,1-41)

Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.

Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Nekaj misli, poudarkov in vprašanj, o katerih se lahko še pogovorite

Ob 1. berilu:

• v Stari zavezi je veljalo, da je najstarejši sin tisti, ki nasledi očeta, dobi njegov blagoslov in je vsekakor prvi v vrsti, da prejme kakršno koli poslanstvo ali čast. Nasprotno pa Bog Samuelu nakaže, naj mazili Davida, Jesejevega najmlajšega sina. S tem pokaže, da ne gleda na tradicijo ljudi, ampak si svoje služabnike izbira “po svoje”. Se spomnite še kakšnega podobnega primera? Lahko si preberete o Izakovem blagoslovu Ezava in Jakoba (1Mz 27, 1-40) ali o Jakobovem blagoslovu Efrajima in Manaseja (1Mz 48, 1-22).

• Po kakšni logiki si je Bog izbral Abrama? Izmed vseh mogočih ljudi je izbral ravno njega – zakaj? Kaj je imel Abram, česar drugi ljudje niso imeli? Ko je Bog izbral Abrama in mu obljubil, da bo iz njega zrasel cel narod, kaj je to pomenilo in še pomeni za vse ostale – je Bog s tem, ko je enega izvolil, vse ostale zavrgel? Razmišljate lahko v to smer: vsakemu od nas da Bog drugače darove – ne zato, ker smo si jih zaslužili, temveč zato, ker nas ljubi in nas vabi, da bi s svojimi darovi posnemali njega in služili drugim. Izraelci so bili izvoljeni, da bi Bog po njih lahko svoje veličastvo, modrost in ljubezen razodel tudi drugim narodom (5 Mz 4, 1-9). Ko so zvesti Bogu, so drugim v blagoslov; ko postanejo ošabni, zmedejo tudi druge.

 

Ob psalmu

• kje izkušamo, doživljamo, prepoznavamo, da je Bog naš pastir? Znamo videti, da nam tudi v naših stiskah Bog stoji ob strani? Kaj bi za vas pomenilo: “nič mi ne manjka”?

 

Ob drugem berilu

•  apostol Pavel nas spominja, da smo po krstu tudi mi luč v Gospodu – poklicani, da smo luč drugim. Kaj je olje našim svetilkam? (prim Mt 25,1-13)

 

Ob evangeliju

• v vsakdanjem življenju nas je teme pogosto strah, ker ne vidimo ničesar, kar pa vidimo, vidimo izkrivljeno. Če imate priložnost, si poskusite vzeti čas in izkusiti, da (skoraj) nobena tema ni popolnoma temna in da se pogosto skozi 15-20 minut teme oči prilagodijo, da vidimo bolje kot na začetku. To lahko izkoristite za pogovor: tako kot se naše oči navadijo uporabiti tisto malo svetlobe, kar je daje luna, zvezde ali odsev mestnih luči od oblakov (da o javni razsvetljavi ne govorimo), tako je prav, da se vedno znova spomnimo, da “naša tema nikdar ni temna s teboj, Gospod, in noč nam bo svetila kakor dan”, kot se glasi eden od taizejskih spevov.

• mož, ki je bil slep in ga Jezus ozdravi, se srečuje z odporom nekaterih farizejev, ki ne morejo oziroma nočejo razumeti, da je bil res slep in da ga je Jezus ozdravil. Čeprav mož ve, da je tvegano govoriti resnico in povedati, da ga je ozdravil Jezus (prim Jn 9,22), ostane trden in zvest resnici. Pogovor lahko gre v smer: kdaj je potrebno pri resnici, ki jo poznamo, vztrajati, kdaj pa je bolje umolkniti?

• možu nasproti stojijo farizeji, ki trdovratno vztrajajo pri svojem (nemogoče je, da bi Jezus koga ozdravil), čeprav dvakrat slišijo enako zgodbo. Kako je z nami glede tega: smo pripravljeni priznati, da smo se zmotili, ko to pomeni, da se bomo morali spremeniti?