»Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« (Mr 12,43)
Božja beseda 32. nedelje med letom
DAROVATI BOGU VSE
Jezus svari svoje učence pred slabim zgledom pismoukov, ki z nečistimi nameni opravljajo dolge molitve in se kažejo ljudem boljše kot v resnici so, da bi jih hvalili, da bi jim dali prva mesta in jim izkazovali posebne časti.
Jezus namreč ve kako hitro pokvarljivo blago smo. Kako hitro lahko začnemo dobre stvari zlorabljati v neke sebične namene. S tem, ko nas svari pred hinavščino, nadaljuje pristno izročilo starozaveznih prerokov, ki so Izraelce opozarjali, da častijo Boga le z ustnicami, medtem, ko je njihovo srce daleč od njega.
Zgled uboge vdove, ki v tempeljsko zakladnico vrže največ, čeprav najmanj, je pretresljiv zgled pravega češčenja Boga, prave ljubezni in zaupanja do svojega Stvarnika. Medtem, ko bogati vržejo navidez veliko od svojega preobilja, da bi se kazali pred drugimi, je njihovo srce tako revno in ozko. Nima ljubezni, hvaležnosti in velikodušnosti do svojega Stvarnika. Zdi se, da ti bogati pravzaprav ne poznajo Božje neizmerne ljubezni. Če bi jo namreč poznali, bi jo posnemali, tudi oni bi dajali velikodušno in brez preračunljivosti. Pozna pa jo ta uboga vdova, ker ji popolnoma zaupa in se nanjo povsem zanaša. K darovanju ne pristopa z nobeno preračunljivostjo. Njeno srce je bogato z ljubeznijo do Boga. Iz tega notranjega preobilja mu daruje še svoje zadnje imetje, tisto, kar je še imela za svoje preživetje. Njeno zaupanje v Boga ljubezni je tako veliko, da se ne boji več zase. Zanese se na Božjo previdnost. Ve, da bo Oče že poskrbel zanjo, kakor skrbi za ptice neba in za lilije na polju.
Iz katerega bogastva dajem jaz? Iz preobilja česa? Kakšno je moje zaupanje v Božjo previdnost in skrb zame?