Nedeljsko jutro povprečnega Draveljca se prične kakšno uro pred mašo. Razen če je dan župnijskega romanja na Šmarno goro, potem se vstane še kakšne pol ure prej, saj je potrebno poiskati prave čevlje, nahrbtnik, rezervno majico in preveriti če so na kolesu gume sploh napumpane.

Čakaj, kako misliš da večina to stori že večer prej? Ups, potem pa je potreben popravek: na jutro romanja birmanski animatorji obračajo sobo na glavo, ker nikjer ni tistih pravih nogavic, v nahrbtnik bašejo plastenko z vodo in frutabelo za po poti, ter upajo da ima p. Primož dovolj veliko ključavnico za vsa kolesa, ker za iskanje svoje enostavno zmanjka časa.

Na prvo postajo, Dravlje, prispemo pravočasno in skupaj odkolesarimo proti Šmarni gori. Naslednja postaja je vznožje, tam nas že čakajo birmanci in skupaj zagrizemo v klanec. No, zagrizemo ni prava beseda saj vsak korak zdrsava po blatni poti, in v kombinaciji s soparo potrebujemo nekaj minut dlje, da dosežemo vrh. Niti trenutek prepozno, maša se je ravno začela. Zbralo se je veliko draveljskih župljanov, pa tudi drugih obiskovalcev ni manjkalo. Mašo je s petjem polepšal zbor Stopinje.

Po maši smo se podružili in uživali na soncu, potem pa v dolino – doma navsezadnje čaka kosilo. 

Besedilo: Maja Rajšp

Foto: Katja Čarman