V nedeljo 9. junija smo s tradicionalnim župnijskim piknikom zaključili veroučno leto in podelili spričevala.
Po družinski sveti maši smo se zbrali na župnijskem dvorišču, kjer ni manjkalo smeha in igre ob pijači in dobri družbi. Sledil je program, kjer so z nami podelili svoje vtise letošnji kateheti (zapisano spodaj). Po tem pa je sledilo skupno kosilo, ki so nam ga spekli naši žar mojstri.
Tako so naši kateheti zapisali svoja doživljanja za letošnje veroučno leto
Letošnje veroučno leto je bilo kot vsako prej, polno veselja, navdušenja in želje po znanju. Z otroki imam lepe spomine, saj me je njihova radovednost motivirala. Vsako leto me otroci presenetijo s svojimi vprašanji in željami, ki tudi mene motivirajo, da se sama še bolj poglobim v določene teme. Videti njihov žar v očeh, ko jim postane nekaj jasno in ko povežejo stvari med sabo, je razlog zakaj sem katehetinja. Delo z veroučenci zares ni delo, saj uživam v tem, da jim pokažem nekaj kar še ne vejo oziroma jim objasnim in poglobim znanje, ki ga že imajo. Letošnje leto, kot vsako, mi bo ostalo v čudovitem spominu, vsakič ko sem bila slabe volje ali brez energije sem verouk zapustila spočita in vesela. Pogovor mi je dajal moč in energijo.
Anamarija
Letošnje veroučno leto, kot vsako do sedaj, mi bo ostalo v zelo lepem spominu. Veroučne ure mi res popestrijo vsak
teden. Otroci so odlični učitelji, z igrivostjo, vsemi njihovimi čudnimi ampak zanimivimi vprašanji in zgodbami, ki jih delijo z mano. Vedno mi je v zadovoljstvo, da otroci radi pridejo na verouk. Hvala zato tudi vsem staršem za res
lepe in spodbudne besede, za vso podporo, saj je tako veliko lažje graditi naprej v pravo smer. Hvala seveda tudi, ker
mi zaupate svoje otroke. Za naslednje leto si seveda želim prav tako čudovito leto polno lepih spominov in iskrenih
sodelovanj.
Katja
Moj pogled na katehetsko leto, ki se počasi izteka, je obarvan pozitivno in lepo, predvsem pa je poln hvaležnosti. Z otroki, ki so z veseljem, navdušenjem in vedoželjnostjo prihajali k verouku, smo se dobro ujeli. Vedno znova me nagovori njihova polnost in navdušenje nad življenjem, njihova igrivost, preprostost in domačnost. Srkajo to, kar je Božje in sveto. Hrepenijo po srečanju z Jezusom. Veselijo se Njegovega rojstva in zmage nad smrtjo. Vsako leto se zato z veseljem vračam med najmlajše, saj me tudi oni učijo, da sta naša vera in življenje lepa in da je biti ljubljen Božji otrok dar, ki smo ga prejeli, ker Bog želi, da smo srečni.
s. Sabina
Glavni vtis letošnjega veroučnega leta s sedmošolci je zame ta, kako zelo gre pri verouku za obojestransko učenje.
Ob tem, ko skušam razlagati skrivnosti Božje ljubezni do nas, bogastvo Svetega pisma ali neizmernost razodevanja
Boga kot Stvarnika v svojem stvarstvu, sem vedno znova postavljen pred izziv, ali in koliko tudi sam v resnici
verjamem, da sem ljubljen, črpam iz bogastva Božje besede in se učim prepoznavati Božje delovanje v svetu okoli sebe. In ko se zavem, da sem pri verouku ob tem, da sem katehet, v resnici poklican tudi, da sem priča (še zlasti v tistih bolj razposajenih dneh), lažje razumem tudi, da grška beseda “martyros” pomeni hkrati “priča” in “mučenec” 🙂
p. Primož
Po dveh letih priprav sem poln ponosa in hvaležnosti opazoval birmance, ki so pristopali k zakramentu sv. Birme.
Tudi zame je bil to prelomen trenutek, ker sem vedel, da prejemajo eno najpomembnejših potrditev v njihovem
življenju – v moči Svetega Duha – biti ljubljen in sprejet, v tem, kar si! Hvaležen sem, da sem skupaj z njimi sam rastel, se učil razumeti njihov svet in spoznaval njihove karakterje. To so moji prvi in najboljši birmanci – naj jih Gospod blagoslavlja in varuje še naprej!
p. Marko
Foto: Marko Medvešek