Vtisi iz duhovnih vaj p. Egona

Povej naprej!

Vsak jezuit enkrat na leto opravi osem dnevne duhovne vaje. To pomeni, da imaš ves ta čas na razpolago za Boga. Greš z Njim na počitnice. Letos sem kar razmišljal kam naj grem, zaradi nastale situacije z virusom. Ponavadi greš v en kraj, kjer te ljudje ne poznajo, kjer si lahko sam z Gospodom. Kraj, ki ti je blizu, da ti bolj pomaga v odnosu s Kristusom.

V Logarski dolini so bili moji začetki poklicanosti, rasti v veri. Še preden sem se odločil, da vstopim k jezuitom, sem večkrat tam preživel duhovne vikende. Poznal sem hišo, kjer živijo sestre Družine Kristusa Odrešenika in vodijo duhovne vaje. Predvsem poznam s. Štefko Logar, ki me je tudi tokrat duhovno spremljala. Enkrat na dan sem šel k njej na pogovor, kako je potekala moja molitev. Za duhovne vaje sem vzel vsebino, po kateri sem že enkrat delal pred diakonskim posvečenjem leta 2015.

Za prvi dan se zelo močno spominjam pesmi Indijskega pesnika Tagoreja, predvsem ta vrstica me je nagovorila: »Gospod prosim te za milost, da bi sedel poleg Tebe za en sam trenutek. Delo, ki sem ga začel, bom zaključil kasneje. Sedaj je čas, da sedem poleg Tebe iz obličja v obličje«. Ali ni čudovit stavek? S takšnim hrepenenjem sem vstopil v te duhovne vaje.

Drugi dan sem razmišljal o podobah: o moji podobi Boga, kdo je Bog za mene. Kakšno podobo imam o sebi. In kakšno podobo ima Bog o meni. Mislim, da je nekaj najlepšega za človeka, ko notranje okušaš, da je naš Bog ljubezen in usmiljenje, da nas brezpogojno ljubi. Da nas v nič ne sili, da nas ima rad takšne, kakršni smo. Da to doživljaš v srcu, in da ne veš samo razumsko.

Za tretji in četrti dan sem imel razmišljanje, kdaj sem doživljal ljubezen od ljudi in od Boga. Je zelo pomembno v življenju, da se človek počuti vrednega ljubezni, zaradi tega ker je, in ne zaradi tega, kar naredi. Lepo je bilo znova doživljati in čutiti, koliko pomenim sobratom jezuitom, da se čutim ljubljenega od njih. In to mi kažejo na konkretni način. Potem, se spomniti tudi drugih ljudi, da jim ogromno pomeniš. Npr. ko dobiš pismo zahvale za veroučno leto, je znamenje hvaležnosti in spoštovanja do tebe. Ali pa od župljanov, ko te obiščejo bolnega, doživljaš ljubezen.  In seveda po ljudeh doživimo, da nas Bog brezpogojno ljubi.

Peti dan sem razmišljal o poklicanosti. Tukaj mi najbolj ostaja v spominu evangelij o ženi, ki mazili Jezusa, medtem ko je na obisku pri Simonu Gobavcu v Betaniji. V sebi sem doživel veliko željo, biti sam z Gospodom. Jaz in On. In sva res šla na sprehod po Logarski dolini, v molitvi. 

Šestega dne sem razmišljal o Kristusovem trpljenju, ob prebiranju pasijonov. Ostaja podoba, kako sem pod križem in v tišini spremljam vse, kar se dogaja.

Za sedmi dan je bila molitev ob vstalem Jezusu. Vzel sem odlomek, ko učenci gredo lovit ribe in nič ne ujamejo. In kako Jezus trikrat vpraša Petra, ali me ljubiš? Tisti dan sem se zavedal, kako veliko mi pomeni Jezusova bližina, kako si je močno želim. Kot da bi v popolnosti razumel odlomek o Marti in Mariji, ki sedi pri Jezusovih nogah in ga posluša. Tako je tudi meni bila dovolj le Njegova prisotnost. Biti samo z Jezusom pri Njegovih nogah.

Zadnji osmi dan duhovnih vaj sem se spominjal zgodbe svojega življenja in darov, ki mi jih je dal Bog. Lepo se je bilo vrniti nazaj za kar nekaj let in ponovno podoživeti trenutke Božje milosti. Ko sem npr. po 14 letih od birme spet šel k maši. Veselje kako je Bog vse vodil, da sem napisal prošnjo za vstop v Družbo Jezusovo. In da sem na koncu le izrekel »da« Gospodu, ki me je poklical. In še hvaležnost za kaplansko službo v tej župniji in da se po končanih duhovnih vajah z veseljem vračam sem in k jezuitom.

p. Egon Hriberšek

Prejšnji prispevek
Umestitev novega provinciala Družbe Jezusove p. Mirana Žvanuta
Naslednji prispevek
S kolesom po Sloveniji