Čeprav je bila vremenska napoved zelo slaba, smo se kljub dežju, ob predvideni uri zbrali pred draveljskim župniščem. Nihče sploh ni pomislil, da bi kolesarjenje prestavili na poznejši čas lepšega vremena ali si prilagodili pot. Oblečeni v palerine in zaščiteni pred dežjem, smo zjutraj pognali svoja pedala in usmerili kolesa proti Štajerski. Odločenost in pogum fantov, ki niso več rosno mladi, saj vsi uživajo zasluženo pokojnino, najstarejši ima že svojih 77 let, me je navdalo z občudovanjem in spoštovanjem. Ni slabega vremena, je le slaba oprema, pravijo skavti in to so potrdili tudi moji sokolesarji.
Pot nas je vodila preko Kamnika, kjer smo imeli prvi postanek, na 902 m visok preval Černivec, od tam pa spust v Novo Štifto in Gornji Grad. V Nazarju smo obiskali sestre klarise, od tam pa zapeljali do Mozirja, kjer nas je odprtih rok sprejel župnik Sandi. Po namestitvi v župnišču, sprehodu skozi mesto in maševanju v cerkvi sv. Jurija, smo v župnijskem klubu ob pivu še malce pokramljali, vendar nas je utrujenost kmalu prisilila k nočnemu počitku.
Naslednji dan smo se zapeljali do Topolšice, kjer nas je s kavo pričakal Ivan Hozjan. Sledil je vzpon na Graško Goro in spust v Slovenj Gradec. Navdušila nas je kolesarska pot iz Slovenj Gradca do Dravograda in naprej po desnem bregu Drave do Radelj ob Dravi. Dež je ponehal in pred Radljami so nas obsijali prvi sončni žarki. Jezuitska skupnost na čelu s p. Jožetom Poljanškom, bivšim duhovnim pomočnikom v Dravljah in sedaj župnikom v Radljah, nas je zelo lepo sprejela. Namestili smo se v bivši gasilski dom, ki je sedaj last župnije in si v družbi p. Jožeta pogledali mesto. Dan smo zaključili s sveto mašo, čemur je sledil agape ob pivu in igri taroka.
Tretji dan nas je prebudilo sonce in glasno ptičje petje v harmoniji z zvonovi. Pater Jože nam je pripravil odličen zajtrk, nakar smo se v soncu zapeljali čez reko Dravo v Vuhred in naprej v Ribnico na Pohorju, Lovrenc na Pohorju in v Ruše do Maribora, kjer nas je sprejel p. Marjan Kokalj, bivši draveljski kaplan. Pridružili smo se mu pri študentski maši, potem pa si ogledali prostore študentske župnije in poklepetali z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom. Brez skupnega fotografiranja seveda ni šlo.
Tudi v četrtek smo se prebudili v soncu in bili deležni odličnega zajtrka, ki nam ga je pripravil p. Marjan. Za trenutek smo se ustavili pod jezuitsko češnjo, potem pa zapustili štajersko metropolo in kolesarili skozi Slovensko Bistrico, Šmarje pri Jelšah in Šentjur v Laško. Tam nas je pričakal nadžupnik Rok Metličar, ki je trenutno škofijski upravitelj škofije Celje. Po upokojitvi celjskega škofa Stanislava Lipovška leta 2018, škofija Celje že skoraj dve leti čaka novega škofa. Tudi gospod Rok se je zelo izkazal s svojim gostoljubjem. V četrtek smo praznovali ravno telovo in kolesarka ekipa je v zahvalo in s prošnjo za srečno vrnitev sodelovala pri večerni sveti maši.
Laško župnišče nas je očaralo s svojimi arkadami in občutek smo imeli, da prenočujemo v bivšem samostanu. Gospod Rok nam je razložil, da je bil v prostorih, kjer smo spali, včasih hlev, kjer so imeli živino. Živali seveda ni več, smo pa zgodaj zjutraj osedlali naša kolesa. Pred tem nam je gospa Mimica, župnikova gospodinja, postregla z zajtrkom. Pozdravit nas je prišel tudi kaplan Klemen, potem pa je bil že čas, da se napotimo zadnjemu dnevu naproti.
Po čudoviti kolesarki poti, ki jo močno priporočam, tistim, ki boste obiskali Celje ali Laško, smo prispeli v Celje, kjer nas je najstarejši kolesar Bert popeljal v zgodovino Celjskih grofov in med drugim pokazal poslopje, kjer je umrl Herman I Celjski. Ker je bil petek zelo vroč in smo kolesarji potrebovali osvežitev, smo se ustavili pri fontani piv v Žalcu. Tam smo preizkusili šest vrst piva. Meni osebno je bilo najbolj všeč zadnje, temno, čeprav moram priznati, da so bila tudi druga zelo dobra. Nabrali smo si moči za Trojanski klanec in na vrhu opravili še zadnji počitek pred spustom v Ljubljano.
Ko me kdo vpraša po občutkih petdnevnega kolesarjenja, preprosto umolknem, ker ni besed, s katerimi bi mogel izraziti lepoto naše dežele, prijaznost ljudi, naših medsebojnih pogovorov, humorja, dežnih kapelj, sončne pripeke, znojenja in smeha. Vse to in še kaj nam je v teh dneh dalo vedeti kako lepo je življenje in kako malo potrebujemo, da vriskamo od sreče.
Za navdušene kolesarje, poleg vabila na to isto pot, prilagam tudi nekaj podatkov, ki jih je zabeležila aplikacija Strava: Dravlje – Mozirje: 73.56 km, 795 višinskih metrov, Mozirje – Radlje ob Dravi: 70.05 km, 951 m, Radlje ob Dravi – Maribor: 58.16 km, 839 m, Maribor – Laško: 83.97 km, 921 m, Laško – Dravlje: 92.10 km, 592 m. Skupaj smo v petih dneh prevozili skoraj 380 km (377,84).
p. Miran Žvanut
