Besedilo iz zgibanke ob jaslicah:

Naslov letošnjih jaslic je vzet iz molitve, ki jo poznamo pod imenom “angelovo češčenje”. To molitev običajno molimo trikrat na dan, v adventu pa tudi zbrani ob adventnem venčku. “In Beseda je človek postala” predstavlja začetek tretjega odpeva te molitve, sledi pa mu odgovor “in med nami prebivala”.

Stavek izhaja iz začetka Janezovega evangelija. Izraz “Beseda” predstavlja slovenski prevod grške besede “Logos”, ki je pomensko precej bogatejša. Pomeni namreč tudi smisel, razumnost, vse, kar je mogoče dojeti – vse, kar dela stvari “logične”. Ta Beseda, pravi evangelist Janez, je bila že v začetku – bila je pri Bogu in je bila Bog (prim. Jn 1,1).

Nihče in nič drugega ne spregovori o Bogu tako jasno in nedvoumno kot njegova Beseda. Ta Beseda je vsa Resnica, ki jo Bog lahko izreče o samemu sebi in zato je tudi Beseda Bog. Na ta način evangelist Janez predstavi odnos med Očetom in Sinom: Beseda, ki jo izreka Bog Oče, je Bog Sin.

Vsaka beseda poleg tistega, ki govori in se v besedi daje, potrebuje tudi nekoga, ki mu je namenjena in naj bi jo poslušal ter sprejel. Tako beseda obe osebi povezuje v odnos, ki je najbolj poln, ko sta osebi povezani z ljubeznijo; ko govorec z besedo izraža in podarja svojo ljubezen, poslušalec pa mu s pozornim poslušanjem ljubezen vrača.

Ravno s tem namenom, da med človekom in Bogom vzpostavi odnos ljubezni, Beseda vstopi v ta svet kot človek. Že samo s tem, ko postane človek, Jezus “razlaga” (prim. Jn 1,18) o Bogu, ki je Ljubezen. Ljubezen namreč vedno išče podobnost z ljubljenim; želi izkusiti, kar izkuša drugi, ker ga želi popolnoma razumeti. Skozi vso zgodovino Bog človeku daje samega sebe, se mu odkriva in razodeva. To darovanje doživi svojo polnost, ko se Bog podari kot dojenček, v svoji krhkosti in nežnosti enak vsem drugim človeškim dojenčkom. Ničemur človeškemu se Bog v tem svojem bližanju ne želi izogniti, da bi človek kar najbolje razumel, kako zelo velika je Božja želja po bližini z njim.

Ko Marija posluša angelove besede in jih sprejme kot dar Boga je prva, ki vstopi v zaključno poglavje zgodbe o Božjem podarjanju, zato se v njej lahko rodi Bog: “Zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,38).

Beseda, ki sporoča Božjo ljubezen, napolnjuje vsakega, ki jo sprejme. Ko Marija obišče sorodnico Elizabeto, ravno tako nosečo, smo priča izmenjavi navdihnjenih besed ljubezni, ki že stoletja predstavljajo temelj krščanskih molitev. “Blagoslovljena ti med ženami” pravi Elizabeta (Lk 1,42) in Marija odgovarja: “Moja duša poveličuje Gospoda” (Lk 1,46).

Jožef se Marijinega otroka, učlovečeno Besedo, boji sprejeti, vendar ga angel v sanjah opomni, da je otrok Božji dar. Noben otrok ni nekaj, kar bi si lahko lastili, temveč je vedno zastonjski dar, ki želi biti sprejet – kakor vsaka beseda, ki sporoča ljubezen.

Vsem, ki Besedo sprejmejo, daje moč, “da postanejo Božji otroci” (Jn 1,12). Marija in Jožef na poti v Betlehem na popis prebivalstva (prim. Lk 2,1-5) kljub težavnosti poti rasteta v povezanosti tako z Bogom v zaupanju, kot drug z drugim in z otrokom v Marijinem telesu.

Kljub Božji pobudi ima zadnjo besedo človek. Ravno zato se je v Betlehemu ob prihodu Svete Družine zgodilo enako, kot se dogaja še danes: nekateri Besede “niso sprejeli” (Jn 1,11). “V prenočišču zanju ni bilo prostora” (Lk 2,7). Enako je z nami: Beseda ne more vstopiti v naše življenje, če ji ne pripravimo prostora.

Zaključek božične zgodbe, rojstvo obljubljenega Božjega Sina v hlevu in njegova prva noč na Zemlji, preživeta v jaslih, pa vendarle prinaša upanje, da ljubezen vedno najde pot. Če priredimo znan pregovor, bi lahko rekli: “Tisti, ki ljubi, bo našel način. Tisti, ki ne ljubi, bo našel izgovor.” Tako ali drugače bo Bog našel pot tudi do našega hleva, do našega srca. Prisluhnimo mu, da bo lahko Beseda tudi v nas našla prostor, kjer se bo počutila doma!