Ob praznovanju Jezusovega rojstva se spominjamo, kako nam je Bog poslal svojega edinorojenega sina, da bi odrešil svet. S tem smo bili deležni velikega usmiljenja in Božje dobrote, ki se težko primerja s tistim, kar lahko storimo mi. Pa vendar …
Obstajajo različna, drobna in malo večja dejanja usmiljenja, s katerimi lahko pomagamo bližnjim. Nekaj takšnih dejanj smo jasličarji prikazali v letošnjih jaslicah. Za osnovo smo si izbrali sedem telesnih del usmiljenja in vsako izmed njih prikazali na dva načina – kako pomagati drugim ljudem in naravi. Velik navdih pri izbiranju teme nam je bil papež Frančišek z razglasitvijo Svetega leta usmiljenja. Po njegovem zgledu (leta 2015 je napisal okrožnico o ekologiji »Hvaljen, moj Gospod«) smo jaslicam dodali še ekološko noto, da bi z njo opozorili, da nas potrebuje tudi Zemlja.
Draveljski jasličarji letos praznujemo okrogel jubilej, saj so tovrstne jaslice že 20. po vrsti. Vabimo vas, da pridete in si jih ogledate. Naj vas vzpodbudijo k razmisleku in usmiljenju do soljudi in narave, ki nas obdaja.
Jaslice si lahko ogledate po dopoldanski maši, popoldan od 15.00 do 20.00 ure ali po dogovoru.
Besedilo: Urša Andromako
Foto: Primož Podobnik
Besedilo iz zgibanke ob jaslicah:
Božič je čas, ki kristjane (še bolj kot kakšen drug čas) opominja na klic, da ne ljubimo prvenstveno »z besedo, tudi ne z jezikom, temveč v dejanju in resnici« (1Jn 3,18). Otrok dveh tujcev, rojen v hlevu in položen v jasli, kjer ga greje sapa živine, je najlepši primer nebogljenosti, ki nas izziva, da ne ostanemo samo pri besedah. Nemoč dojenčka je njegova edina zmožnost, s katero lahko v nas zbudi sočutje, solidarnost in usmiljenje.
Ravno povabilo k tej zadnji drži – drži usmiljenja – predstavlja rdečo nit letošnjih jaslic. Z njimi odmevamo na sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je lani razglasil papež Frančišek in se je ravno dobro izteklo. Trud in izvirnost ljudi okoli nas pri uresničevanju telesnih del usmiljenja zaznamujeta vsakega od prizorov. V njih so predstavljeni nekateri ljudje, katerih zgled poznamo in prepoznamo vsi in drugi, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, pa ne poznamo niti njihovih imen. Vabilo, da ne bi ljubili le tistih, ki ljubijo nas (prim. Mt 5,46), ni namenjeno le svetnikom ali posebno pravičnim ljudem, temveč vsakemu posamezniku.
Papež Frančišek s trudi Jezusovo povabilo posodabljati in nas izziva, da svojega usmiljenja in skrbi za uboge ne omejimo samo na ljudi. V okrožnici »Hvaljen, moj Gospod« ugotavlja, da je danes med »najbolj zapuščenimi in trpinčenimi reveži tudi naša izčrpana in opustošena zemlja« (HmG 2). Papež nas poziva k skrbi za naš skupen dom, ki ga predstavlja celotno stvarstvo. »V judovsko-krščanskem izročilu ima beseda ‘stvarstvo’ širši pomen kot narava, ker je stvarstvo povezano z načrtom Božje ljubezni, po katerem ima vsaka stvar svojo vrednost in pomen. […] Tako je sleherna stvar predmet Očetove nežnosti, ki ji daje prostor na svetu« (HmG 76,77). Kaj vse vključuje stvarstvo je zelo lepo predstavil že sv. Frančišek Asiški v pesmi Hvalnica stvarstva; v njej tako živo kot neživo naravo nagovarja z bratom in sestro ter slavi Boga v njih z besedami »Hvaljen, moj Gospod«, ki jih je papež vzel za naslov okrožnice.
Tako v letošnjih jaslicah predstavljamo telesna dela usmiljenja (lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati) ne samo kot nekaj, kar lahko storimo drugim ljudem, temveč smo se pustili izzvati papežu Frančišku in poskušali poiskati načine, na katere lahko držo usmiljenja živimo in uresničujemo tudi v odnosu do vsega stvarstva.
Od bolj znanih osebnosti, ki nas s svojim življenjem spodbujajo k večjemu usmiljenju, lahko v letošnjih jaslicah najdete sv. Mater Terezijo, ki je skupaj s svojimi redovnimi sosestrami, misijonarkami ljubezni, na ulicah Kolkate začela revolucijo v odnosu do bolnih, odrinjenih in pozabljenih (bolnike obiskovati).
Prav tako je mogoče najti Pedra Opeko, ki so ga ganile družine, živeče na smetiščih zunaj malgaške prestolnice Antananarivo. Pedro je s svojim delom na tisočem ljudi vrnil dostojanstvo, ko je oblekel njihovo telo in njihove duše (nage oblačiti).
Morda boste prepoznali Stanka Rozmana, misijonarja v Zambiji, ki se ni ustavil le pri tem, da bi domačinom gasil žejo v duši, ampak se je pogumno lotil tudi gradnje vodnjakov (žejne napajati).
Marsikdo verjetno pozna še Roberta Friškovca, ki se pri nas že vrsto let ukvarja s pastoralo v zaporih (jetnike reševati).
Ostale osebe, ki v jaslicah predstavljajo glavnino, so junaki brez imen, ki svoje poslanstvo usmiljenja vršijo v vsakdanjem življenju, pogosto stran od oči javnosti in medijev. Njihova predanost v drži služenja ljudem, živalim in celotnemu stvarstvu naj nam bo zgled in nas spodbudi, da bomo ob paru tujcev, ki svoje novorojeno dete polaga v jasli hleva, razumeli, da smo tudi mi povabljeni, da odpremo roke in srce vsem pomoči potrebnim, potrtim, obrobnim. Z njimi stopa v naše življenje Bog, ki osvobaja in odrešuje: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
