Z ustanovitvijo župnije in naraščanjem prebivalstva je Rokova cerkev postala odločno premajhna. Vse večje slovesnosti so se vršile na župnijskem dvorišču. Zato je bilo nujno potrebno, da bi dobili nov kultni prostor, s čemer bi postalo pastoralno delo kolikor toliko normalno. Časi za gradnjo cerkvenih objektov niso bili prijazni. Le vztrajnosti p. dr. Lojzeta Bratina, ki je bil zadolžen za gradnjo, se lahko zahvalimo, da ni obupal ob večkratnih zavrnitvah prošenj o predlaganih lokacijah. Zavod za spomeniško varstvo je vztrajal pri tem, da mora cerkev sv. Roka kot zgodovinski umetniški spomenik ostati nedotaknjena. Torej se mora nov objekt prilagoditi cerkvi sv. Roka in zelenemu pasu. Po razpisanem natečaju je strokovni odbor (sestavljen iz patrov jezuitov, predstavnikov škofije in občine) izbral izmed štirih  prispelih projektov načrt arhitekta Marka Mušiča, ki je najbolje rešil povezavo starega z novim in upošteval zahteve urbanizma o zelenem pasu.

Izkušnje nas učijo, da prevelika previdnost in omahljivost nikoli nista želi uspehov in da je sreča naklonjena pogumnim. Značajen človek si ne bo pomišljal tvegati,kadar bo to terjala javna korist. Tak je bil p. dr. Bratina. Ko je bilo izdano lokacijsko dovoljenje in je bilo treba odkupiti zemljišče, ni bilo dovolj zbranih sredstev niti za to. Ves čas gradnje so bile finančne težave, nasprotovanja pri oblasteh in pri posameznikih. Tudi na škofiji so obupavali nad zahtevnostjo gradnje in predimenziranostjo cerkve. Draveljska mladina, pevski zbori in drugi so gostovali po slovenskih župnijah in nabirali denarna sredstva, p. Bratina, p.Šef in drugi pa tudi po Nemčiji, Ameriki… Največ pa so k nadaljevanju gradnje pripomogle tihe  molitve in skrite žrtve patrov jezuitov, prizadevnih župljanov ter neznanih dobrotnikov.

(se nadaljuje 30. oktobra)

Besedilo: Marija Koman

https://www.zupnija-dravlje.si/novice/trideset-let-nove-cerkve-1-del/