Pozno popoldne smo se zbrali v pričakovanju prihoda svetega Miklavža. Igralci so nam v igrici prikazali nebesa, kjer nas je pričakal sveti Peter. Z njim smo zapeli nekaj pesmi. Nato so prišli angelčki, ki so pripravljali vse potrebno, za prihod svetega Miklavža na zemljo. Ker je bilo veliko pošte, so imeli angelčki težave z računalnikom. Iz njega se je nevarno kadilo. Zato so poklicali angelsko gasilsko službo, ki je rešila tehnične težave. Ko je bilo vse urejeno, so angelčki odšli na zemljo, le najmlajši, ki še ni imel kril je ostal v nebesih. K njemu so prišli parkeljni in razmetali darila, vendar jih je mladi angelček pregnal. Zato mu je sveti Peter dal krila in tudi on je lahko odšel v spremstvo k svetemu Miklavžu.
Nato smo z veseljem pričakali prihod svetega Miklavža, ki je prišel v spremstvu angelčkov, ob zvokih trobente in orgel.
Sveti Miklavž je pogledal v črno knjigo in tam našel vse, ki zamujajo k maši, kar pa ga ni razveselilo (menda se to ponavlja že več let). Nato je pogledal še v zlato knjigo in se razveselil vseh, ki delajo dobro.
Najbolj pogumni otroci so prišli do njega, mu zapeli, povedali pesmico, ali pa prinesli svoje risbice. Skupaj smo zapeli še nekaj pesmi in pred slovesom je razdelil še skromna darila.
Sveti Miklavž pa se je še nekaj časa zadržal med otroki in njihovimi starši, nato pa je z angelčki odhitel naprej v Mali dom, kjer so ga veselo pričakovali tamkajšnji otroci.
Za zaključek miklavževanja so poskrbeli člani Turističnega društva Dravlje, ki so na Trgu sv. Roka pekli krompir in kruh, namazan z zaseko ter kuhali vino in čaj.
Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k temu, da je lahko otroke tudi letos obiskal, razveselil in obdaril sv. Miklavž.
Na TEJ povezavi lahko prisluhnete sprejemu svetega Miklavža.
Foto in zvočni posnetek: Tomaž Celarec
|
Še nekaj vtisov: Da je sv. Peter tako naglušen možak, si pa res nisem predstavljala. Že res, da je star in utrujen, let ne šteje več že vsaj tisočletje, ampak da ga takole biksa … Ubogi angelčki so bili v dneh pred Miklavževim godom strašansko zaposleni, največ otroških pisemc so namreč dobili ravno v zadnjih dneh, celo v njihovem nebeškem računalniku je od neprestanega dela zaprasketalo, se zakadilo, da je bilo potrebno poklicati nebeško gasilko enoto. Fiju, fiju. In, namesto, da bi jim medtem pomagal preganjati peklensko sodrgo, je spet zaspal. Ampak, na koncu se je vse dobro izteklo. Darila so bila pripravljena, angelčki postrojeni za spremstvo sv. Miklavžu in ko je v cerkvi zadonelo od vzklikov “sv. Miklaavž, sv. Miklaaaaavž”, sem pri svoji štiriletnici v naročju začutila drhtenje, vznemirjenje, ki je pojenjalo šele takrat, ko je sv. Miklavž končno pregnal nagajive parklje in je bil čas za njegove prve besede o prijetni vožnji k nam v Dravlje z edinstvenim ognjenim smerokazom, kamor vedno rad pride na obisk. Menda nas skrbno opazuje. Pravi, da še kdaj pa kdaj zamudimo k maši, ampak da znamo biti tudi prijazni; navdušen je bil nad množico otroških risbic in piškote so mu otroci napekli. Otroci so bili veseli njegovih drobnih pozornosti, prerivanja ni bilo, za vse so poskrbeli marljivi angelčki in očetovsko dobrodušen sv. Peter. Domov smo odšli z mandarino in kruhastim parkljem, ki smo ga načeli že v cerkvi. Žal ne gre drugače na tak dan, bogpomagaj. Neučakani otroci smo po malem prav vsi. Mojca Koman |
