Romanje na Sveto goro in na Kostanjevico pri Gorici

Izpostavljeno, Novice
Povej naprej!

Ko je v soboto, 21. septembra, avtobus poln romarjev zmagoval še zadnje klance pod Sveto goro, nas je p. Primož povabil k molitvi za pripravo na sv. mašo. Vstopili smo v z belim cvetjem okrašeno cerkev, kjer nas je sprejel p. Bogdan Knavs in nam zaželel romarskega vzdušja in Marijinega varstva. Pri zares doživeti sveti maši, ki jo je vodil p. Primož, je sodeloval tudi pevski zbor iz avstrijske Koroške, ki je s petjem zelo obogatil bogoslužje.

Po sveti maši se nam je pridružil br. Ambrož Požun in nam pripovedoval o burni zgodovini cerkve in Marijini podobi na stičišču dveh narodov in dveh kultur, slovanske in romanske.

V zanimivem in privlačnem slogu je predstavil zgodovino Svete Gore, romarsko božjo pot, natančno predstavil podobo Svetogorske Kraljice, nas seznanil, kaj se je dogajalo med prvo in drugo svetovno vojno, opisal baziliko (stranske oltarje, kapelo prikazanja itd.).

Do kosila smo imeli še čas, da smo si ogledali okolico bazilike in videli, kako daleč seže razgled s Svete Gore.

V sproščenem vzdušju smo v romarskem gostišču nadaljevali »dan, ki ga je naredil Gospod.« Čutiti je bilo veselje, da smo skupaj in da nam je lepo; »nič nam ne manjka«, si je gotovo marsikdo prepeval verz iz psalma »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka«.

V popoldanskem delu romanja smo obiskali še frančiškanski samostan Kostanjevica, ki je najbolj znan po grobnici, ki se nahaja v cerkveni kripti in v kateri so našli svoje zadnje pribežališče nekateri člani francoske plemiške družine Burbon, med njimi Karel X., zadnji francoski kralj te dinastije. Da bi videli razkošje cvetočih vrtnic burbonk, ni bil pravi letni čas, lahko pa si jih bomo privoščili šele drugo leto.

Znamenita in zelo obiskana je tudi njihova bogata knjižnica t.i. Škrabčeva knjižnica. Tu je shranjen celoten fond Škrabčeve knjižnice, ki velja za eno bogatejših zbirk v Sloveniji. Knjižnica obsega približno 16.500 naslovov, datiranih od 15. do 21. stoletja, med njimi edinstven izvod Zimskih uric Adama Bohoriča iz leta 1584. Po knjižnici smo se sprehodili, a več kot občudovanja nismo odnesli s sabo. Izgled knjižnih polic je seveda drugačen, kot ga poznamo iz knjižnic našega časa; te knjige niso na voljo za ogled z rokami in listanjem po njih. Ni me presenetilo vprašanje izza hrbta: »A to še kdo bere?« Res, to je vprašanje našega časa, ko ob tehnologiji vse drugo zbledi.

Imeli smo prečudovit dan, nahranili smo dušo, obogatili vedenje o teh tako zelo pomembnih krajih in utrdili medsebojno prijateljstvo. Enotni smo si bili, da je dan minil »bliskovito« in tak romarski dan bi privoščili še marsikateremu župljanu. Razmislite o možnosti, da se nam pridružite na prihodnjem župnijskem romanju.

Marinka Svetina

 

Prejšnji prispevek
Župnijski piknik 2024
Naslednji prispevek
Duhovna drobtinica