V soboto 22.4. smo s prvoobhajanci imeli prvo sveto spoved.

Začeli smo s skupno pesmijo in molitvijo, nato smo obnovili Jezusovo priliko o usmiljenem očetu in izgubljenem sinu .
Kako ljubeč je naš nebeški Oče; pusti se nam svobodno odločati, nas vedno čaka razprtih rok, da se vrnemo v njegov objekt in kako je vedno neizmerno veselo ko se.
Kakšno pot k spovedi opravi izgubljeni sin; Sin se najprej oddalji od Očeta kar pozneje sproži njegovo grešnost, na svoje srce/dušo pridobi črne madeže, ki pustijo občutne posledice, sin nato vpraša svojo vest, kaj naj stori, se trdno odloči, da se vrne nazaj k Očetu. Pri Očetu ga čaka močan objem in veselje.
Otroci so nato opravili podoben pot, kot jo je naredil izgubljeni sin.

VTISI STARŠEV in OTROK iz prve svete spovedi:

Na poti v Dravljah je bilo v avtu nekam tiho, kar ni v navadi v naši družini. Nekaj strahu pred neznanim, zbiranje misli, da bo šlo vse kot smo se naučili, pa veliko pričakovanje.
V Dravljah nas je pričakalo sonce, krasen pomladni dan in – kot znajo le naša zlata Katja in pridni animatorji – čudovito pripravljena cerkev za ta pomemben dogodek. Vse usmerjeno v to, da se sv. spoved približa otroku kot prijetno srečanje z Njim in prežene strah pred neznanim.
Po pozdravu, predstavitvi spovednikov ter uvodni molitvi smo bili starši povabljeni v dvorano k družinski katehezi, kjer nam je p. Damjan Ristič slikovito predstavil in odstrl še kakšen dodaten pomen sprave in spovedi. Bilo je prijetno in sproščeno. V nadaljevanju smo bili povabljeni tudi k sv. povedi.
Vmes se je v cerkvi ob prijetni glasbeni spremljavi odvijala prva sv. spoved naših otrok. Ob prijaznem usmerjanju animatork so simbolično prehodili pot od greha do odpuščanja, izredno ganljivo jih je bilo spremljati ter opazovati, kako barve nastopajo k spovedniku in potem lahkega koraka ter dvignjene glave prihajajo opravit pokoro.
Morda zato, ker je Adam naš najmlajši, je bila tale “naša” prva sv. spoved še posebej doživeta in nam bo za vedno ostala v prelepem spominu. Tudi komentar prvoobhajanca je bil, da je bilo super, res “nič groznega” in spovednik ves čas nasmejan.
Občutek sprejetosti, ne obsojanja, odpuščanja in tolažbe je tisto, kar jih bo vedno vodilo k Njemu.
Prijetno vzdušje se je nadaljevalo tudi pred cerkvijo, kjer smo poklepetali ter se okrepčali po prijetnem, za otroke pa verjetno malo le napornemu dogajanju.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem Katji za ves trud, ne samo ob pripravi tega dogodka, tudi tekom celega leta, ob zavzetju, a hkrati sproščeni pripravi otroka na prvo sveto obhajilo – vedno nasmejana, vedno dobre volje, k verouku je vedno prijetno, saj se tam dogajajo same lepe reči. Pa seveda tudi animatorjem, pa p. Primožu, p. Marku v str. Davidu ter tudi širše vsem, ki skrbijo za to, da župnija tako na polno diha in prijazno vabi staro in mlado.
Iskrena hvala torej vsem!

Družina Trampuš

 

Nekoliko negotovo in v skrbeh sva šli s hčerko v soboto dopoldne v Dravljah. Čutila sem njen strah … Ampak, že po prvem vtisu se je strah skoraj povsem razblinil. Cerkve nismo prepoznali. Po eni klančini napeljane vrvice, po drugi pravi oviratlon, vmes prevrnjeni stoli … Vse naokrog srčki in rožice. Še spovednica je bila povsem spremenjena in je vabila.
Staršem je bilo namenjeno predavanje p. Damjana Ristića, ki nas je navdušil. Velik poudarek je bil na spravi, ne na spovedi, ki je včasih še težji korak.
Praznovali smo s slaščicami, se greli pod toplimi sončnimi žarki in v prijetnem ter sproščenem klepetu tudi starši spoznavali drug drugega.

Družina Koman

 

Našega fanta je bilo vse povedi kar malo strahu. A ob Katjinih pripravah in pogovoru doma je ta strah vse bolj kopnel. Nato je prišel ta velik dan. V cerkvi je bil pripravljen poligon, ki je otroku predstavljal slaba dejanja. Na njem so otroci dobili črne pike, ki so umazale srce. Po spovedi pa so dobili čisto srce, ki so ga sami okrasili in na zadnjo stran napisali, zakaj jim je bila sveta spoved všeč. Filip je zapisal, da mu je bila všeč, ker je hitro opravil. Na prvo stran je narisal črte in nalepil rože. Ko sva po pikniku odhajala domov, me je vprašal, ali vem, zakaj je narisal vse te črte. Žal nisem vedela. Odgovoril je: “Ker je Kristus v mojem srcu in nočem, da uide ven. Zato sem narisal črte.” Začutila sem mir in veselje.
Veseli smo, da so bili otroci tako dobro pripravljeni. Zahvala gre Katji, patru Primožu, patru Marku in vsem, ki so pri tem sodelovali. 

Družina Sautet 

 

Hvala za prelep dogodek v soboto, 22. 4., ko je imel naš Rok prvo sveto spoved. Hvala najprej katehistinji Katji, s katero so se prvoobhajanci že lep čas na ta dogodek skrbno pripravljali, ob njeni pomoči smo se tudi doma o pomenu svete spovedi kar dosti pogovarjali: poslušali smo razmišljanje našega osemletnika o grehih, mu skušali povedati, kako je, ko nas Gospod vidi povsem drugače, kot se vidimo sami, četudi grešimo in da nas ima Gospod rad ne glede na vse.
Tisti teden pred soboto-dogodkom nam je hitro minil, ker smo imeli še druge obveznosti doma in zdelo se je, da so se živci malo umirili, ali pa je naš osemletnik malo pozabil na vse skupaj. Ko je bila knjigica, kjer je bil zapisan obrazec svete spovedi po korakih, je vzela v roke, pa so živci spet začeli delati »na polno«. Vrsto vprašanj je prišlo: “Kaj če pozabim Kesanje, kaj če me bo preveč strah ..” Toda obenem si je Rok že večkrat odgovoril, največkrat s stavkom: “Saj bo Katja z nami.” In res – čeprav so živci v soboto spet delali, se je Rok hitro pomiril, saj je Katja imela s svojo knjigo, če bi jih otroci pozabili doma, starši pa smo skupaj s patri in animatorji prisluhnili molitvi, ki jo je Katja zmolila, predno se je vse skupaj začelo in … vse je lepo steklo.

Še pred tem pa sem ob baldahinu pred cerkvijo, ko sva s sinom v soboto malo pred 10. uro šele prihajala, najprej pomislila, da bi lahko bile pa tako lepo narejene mize in z rdečim balonom okrašen baldahin za poroko, ki se bo zgodila istočasno s sveto spovedjo. Ko je sva prišla v cerkev, pa je vsaka kar obstala, saj so vsi pripravljeni rekviziti, svečano okrašena cerkev z nežnim cvetjem očitno kazali na to, da je vse tako zelo pripravljeno za sveto lepo spoved prvoobhajancev, in sicer z namenom, da bodo otroci čim boljši. doživeli njen globlji pomen. Npr. grde misli, grde besede in grda dejanja vedno bolj otežujejo našo pot skozi življenje – vse to je simboliziral labirint iz elastika, po katerem so se morali otroci sprehoditi, se je pa težavnost labirinta stopnjevala, saj se ustavi tudi teža naših grehov – ki lahko na žalost prehajajo od misli,
Kako milostno pa je, ker to ni dokončno in smo Kristjani lahko osredotočeni na naš center – k oltarju, kjer nas je pričakal čudoviti Jezus v beli obleki s svojim žarečim rdečim srcem. Po spovedi in pokori nas torej čaka Gospod. Na vse to so nas dodatno, nežno spominjali glasove klavirja, kitare in pevskih glasov – animatorji skupaj s Katjo so mislili res na vse.

Za sobotni dan smo zelo hvaležni vsem patrom, posebej p. Marku in našemu župniku p. Primožu ter seveda Katji! Starši smo hvaležni tudi za krajšo, a zelo nagovarjajočo katehezo, ki smo jo imeli s p. Damjanom Rističem, ki nas je med drugim spomnil, da naša vera temelji na spravi oz. odpuščanju. Tudi starši smo se lahko zazrli vase in imeli možnost svete spovedi.
Našo družino bo sobotno dopoldne, polno Božjih dotikov, spremljalo še dolgo časa. Vse smo hvaležno in skrbno shranili v naših srcih.

Družina Ličen

 

Maks je v srčku napisal: Pri sveti spovedi mi je bil všeč duhovnik, ki je bil zelo prijazen. Po povedi sem se počutil zelo dobro.
Vse je bilo lepo organizirano, okrašeno, zelo domiselno in čustveno, tudi za starše. Pohvala in zahvala vsem, še posebaj Katji.

Družina Malalan