No, takole je bilo. Za hip smo bili že prav v skrbeh, da Miklavža res ne bo k nam. Pa tako čudovito so prav zanj pridne roke okrasile našo cerkev s pisanimi lučkami. Veste, zbolel je in to tako hudo, da mu niso pomagale ne juha njegove kuharice Angelce, ne tablete, te in one. Najbrž res vse to ni bilo dovolj. Ker, šele ko so angelčki namešali polžjo slino in podobne reči ter se je iz velikega kotla še roza pokadilo, da je bil čudežni zvarek za bolnika naposled pripravljen, smo si lahko oddahnili. 

Tako je sv. Peter ostal pri svojih vratih (Ni mu bilo namreč treba za silo vskočiti; siva brada je pač brada – ni velike razlike, so sprva modrovali angelčki.) Tudi precej obilna, ups, velika Angelca je sicer res nekako prispela k nam in poskušala reševati nastalo zadrego, pa vsi njeni napori niso bili več potrebni. Sv. Miklavž je končno ozdravel in s svojim bleščečim belo zlatim spremstvom srečno prispel v Dravlje.

P. Primož je uspešno vodil pevsko vajo za vse zbrane, potem pogumno sprejel telefonski nebeški klic, pripravil vse potrebno za sprejem visokih gostov in naposled prisrčno vodil srečanje. Sv. Miklavž pa, prijazen kot vedno, je rad sprejel številne otroške risbice in nas spotoma naučil, kako se ubranimo “ta črnih”. Da boste vedeli še vi: njihovo rožljanje premaga molitev! In so otroci hitro in glasno zmolili molitev Sveti angel …

Besedilo: Mojca Koman

Video: Jože Strajnar

Foto: Tomaž Celarec