Začelo se je v soboto po večerni maši: imeli smo enkratno priložnost, da smo si od blizu ogledali nove zvonove: zlato so se bleščali v zahajajočem soncu; bili so slovesno okrašeni, kot se za tak praznik spodobi.
Namesto dosedanjih treh zvonov bodo v zvoniku Rokove cerkvice po novem kar štirje: večja dva so izdelali v Innsbrucku, manjša dva pa sta bila narejena pri nas, v Žalcu; tretji po velikosti, ki tehta okrog 260 kg, kot so nam povedali, je bil obnovljen in je edini, ki ga krasi reliefna podoba svetega Roka. Tudi prva dva imata draveljski pečat, saj je na njiju starodavno reliefno besedilo, ki priča, da sodita v draveljsko župnijo. Najmanjši zvon, ki je, tako kot večja dva, čisto nov, pa je tisti, ki se bo pridružil dosedanjim trem zvonovom, in pripomogel k še lepšemu, bolj polnemu zvonjenju …
Preden smo si jih od blizu ogledali in jih potipali ter preizkusili delovanje na modelu zvona, ki je bil namenjen za demonstracijo, sta nam člana ekipe, ki je bila ključna pri organiziranju obnove oziroma menjave zvonov, razkrila nekaj zanimivih podatkov.
Akustik Dominik, za katerega se je izkazalo, da ima absoluten posluh – prav zaradi te svoje lastnosti lahko pri delu dosega takšno popolnost – nam je razložil, kakšne zvoke z ozirom na tonsko lestvico proizvaja posamezni zvon in zakaj tako lepo sodijo skupaj in ubrano zvenijo. Pozneje je v neformalnem pogovoru povedal, da pri nas v Sloveniji ljudje cenijo ubranost zvokov, za ostalo Evropo pa to povečini začuda ne velja. Šele v zadnjem času se tudi drugod uveljavlja želja po večji ubranosti, tako da so naši strokovnjaki vse bolj iskani in zaželeni tudi v tujini. Izvedeli smo tudi, da zvonove upravlja samodejni mehanizem (avtomatika), ki ga je mogoče izključiti, ko ob posebno slovesnih priložnostih nastopijo pritrkovalci.
Na posebnem zvonu, ki je bil pripravljen za demonstracijo, smo se pozneje lahko preizkusili kot pritrkovalci, od blizu pa smo si lahko ogledali tudi zgradbo celotnega »ohišja«: vsak zvon je obešen na leseno konstrukcijo, kembelj ali jezik pa mora viseti na usnjenem traku. Zvok nastaja na spodnjem obodu zvona, ki je precej odebeljen, da zdrži udarce kemblja in ni nevarnosti, da bi zvon počil; seveda pa je posebej pomembno, da je litina zares kakovostna.
Vodja projekta, inženir Klopčič, je nato orisal svojo podjetniško pot: pripovedoval je, kako so ga zvonovi privlačili že kot najstnika, kako se je vse začelo v njegovi domači župniji v Šmartnem, kako ga je pri tem spodbujal in podpiral tedanji župnik Jože Planinšek, in kako je pozneje, kot inženir elektrotehnike, specialist za področje avtomatike, tako rekoč iz nič ustanovil podjetje, ki zdaj »osvaja« tudi Evropo.
To je ena tistih osupljivih zgodb, ki jih srečujemo v TV oddaji Prava ideja: vedno znova me mladi podjetniki navdajo z občudovanjem in spoštovanjem, pa tudi z zavedanjem, koliko dragocenih ljudi je med nami, kakšen izjemen potencial se skriva v našem narodu, koliko inovativnosti, podjetnosti, delavnosti, uporne trdoživosti in ustvarjalnosti je v naših ljudeh … Če bi se vse to – skupaj z željo po ubranosti ne le pri zvonovih, tudi na drugih področjih – strnilo v medsebojnem upoštevanju in spoštovanju, koliko pozitivne energije bi se sprostilo v tej naši lepi deželi … in ustvarilo blagostanje in čudovito sožitje …
Besedilo: Alenka Höfferle Felc
Celotno predstavitev si lahko ogledate na spodnji povezavi:
Foto: Gašper Remškar, Matej Zupan
Video: Tomaž Celarec, Matej Vukina
