Ljudje hrepenimo po sreči in jo iščemo na različne načine. Bog nam je dal sposobnost ljubiti in živeti velikodušno. Vendar se pogosto znajdemo v zmedenem in slabem stanju, izgubljeni med svojimi frustracijami in globokimi željami, nezmožni rešiti osebnega kriznega stanja in najti notranjega miru. Tu predlagamo osebno pot v veri, molitvi in iskanju namena. To je pot, ki jo izberejo ubogi v srcu, kjer lastna šibkost in ranljivost nista stalna ovira za delovanje, ko iščemo Božjo voljo, temveč sta najboljši studenec za srečanje z Bogom.

Vsi ljudje si tudi želimo ljubiti in biti ljubljeni, vendar je to pogosto izredno težko in včasih polno nesporazumov. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. (Rim 7,18-19); pravi sveti Pavel v pismu Rimljanom.
Vsi smo že izkusili te občutke. Kljub naši prirojeni želji po ljubezni, harmoniji z drugimi, želji po dobrem počutju in sreči, kolikokrat izberemo poti, ki škodujejo drugim in hkrati uničujejo nas? Koliko dejanj, besed, misli skrivamo v sebi, ki nas namesto, da bi nas odprle v življenje, vodijo na pot smrti? Naša izbira, da zavrnemo ljubezen in se raje odločamo na podlagi napačnih čustev, je lahko tako močna preprosto zato, ker temelji na naši sebičnosti, ponosu, sovraštvu in zaničevanju, da nas nato zapre vase ter nas loči od drugih in od Boga. In ta „zaprtost vase, zapor zase ali notranji pekel“ vodi v smrt …
Kot piše v 5. Mojzesovi knjigi: Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal. (5 Mz 30,19-20).
Izbrati Kristusa pomeni izbrati življenje.

Bog ne gleda na naše grehe, ampak išče naša srca. Osredotočen je na našo ljubezen, na našo željo, da bi se vrnili k njemu, kot nam je Jezus povedal v priliki o usmiljenem očetu (Lk 15, 11-32). Ali kot nam pravi papež Frančišek: „Jezusov pogled presega grehe in predsodke; in to je pomembno in tega se moramo naučiti, Jezusov pogled vidi človeka z Božjimi očmi“. Jezus daje večjo težo naši veri, naši ljubezni kot pa izpolnjevanju zakona: »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: ‘Usmiljenja hočem in ne žrtve’. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,13).

Ne dvomite v svoje odrešenje, Njegovo usmiljenje je veliko širše, kot si lahko predstavljate, njegova milost pa večja, kot bi si upali prositi. Božje odpuščanje ne pozna meja. S smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa Bog še bolj razodeva svojo ljubezen in njeno moč, da uniči vsak človeški greh. Sprava z Bogom je mogoča po velikonočni skrivnosti. Tako je Bog vedno pripravljen odpustiti in nikoli se ne naveliča odpuščati na načine, ki so vedno novi in presenetljivi. Kljub temu vsi dobro poznamo izkušnjo greha. Vemo, da smo poklicani k popolnosti, vendar vseeno čutimo težko breme greha. Zato je potrebno samozavedanje naših odločitev in kam nas te peljejo.

_________________________________________________________________

Ključna beseda: PREBUJENJE
Cilj: Spoznati, kaj gane moje srce
Notranja drža: spoznanje in zavedanje
Kaj želim: spreminjanje odločitev
Notranja dinamika koraka: od “izgube smeri” do “ponovnega najdenja pravi smeri.”

1. PREMISLI

Kaj me trenutno oddaljuje od Boga, njegove ljubezni in pomoči? Čemu dajem prednost pred Bogom?

Bog je dober Oče, poln ljubezni in nežnosti do svojih otrok. Izkušnja te ljubezni se izraža v stvareh in ljudeh, ki so običajno del našega življenja, kot so: vsa narava, ljubezen, ki jo dajemo in prejemamo, nešteto dobrih stvari, ki se nam dogajajo, darovi, ki prebujajo našo hvaležnost in nas notranje spodbujajo, da s svojim življenjem odgovorimo na toliko dobrega, kar smo prejeli. Vendar kljub tej nesporni izkušnji ljubezni, ki nas naseljuje in obdaja, kmalu izkusimo, da naši odzivi niso vedno zvesti prejetim darovom. Želimo si delati dobro, radi bi se odzivali z ljubeznijo in nežnostjo do drugih, res si želimo biti pravični in solidarni in še toliko drugih dobrih želja, ki jih poskušamo uresničiti. Vendar ne ravnamo vedno tako, kot bi si želeli, in tako doživljamo nasprotujoče, neskladne občutke med tem, kar si želimo, in tem, kar počnemo. Dejstvo je, da s tem, ko doživljamo svojo krhkost, nemoč, spoznavamo tudi, da smo sposobni škodovati, lagati, delati zlo, skratka grešiti. Dejstvo je tudi, da naša stališča zamegljujejo dobro, ki prebiva v nas, in s temi stališči postanemo sokrivi za zlo, ki deluje tudi zunaj nas. Nismo tako dobri, kot bi radi bili, in na koncu nismo tako dobri, kot bi radi, da nas vidijo drugi. V nas prebivajo sile, ki nas oddaljujejo od ljubezni, prejete v dar od Boga, in nas hkrati oddaljujejo od prave poti, nas silijo, da delujemo kot manjvredne osebe, in nas spreminjajo v sodelavce razčlovečenja naših človeških odnosov. Greh škoduje nam in drugim.

Kaj nam o tej izkušnji, ki jo živimo vsak dan, pove Sveto pismo? Sveto pismo kot ljubezenska zgodba med Bogom in človeštvom nam prinaša poročila o nezvestobi in razčlovečenju, ki so jih ljudje prakticirali skozi zgodovino. Junaki svetopisemskih zgodb nam pripovedujejo, kako kljub temu, da so se zavedali Božje neskončne ljubezni, je bilo njihovo vedenje neustrezno temu daru ljubezni. Vendar jih v tej igri ljubezni in nezvestobe Bog – Vedno zvesti, ni nikoli zapustil, nikoli ni obupal ali jih prepustil usodi. Sveto pismo nam pripoveduje, kako nas Bog z ljubeznijo in nežnostjo vedno želi približati k Njemu in k spremembi našega življenja na bolje.

2. PREBERI:

Druga Samuelova knjiga nam pripoveduje o kralju Davidu, ki je zaslepljen z lepoto Urijájeve žene, skušal prikriti svoja slaba dejanja in nezvestobo ne le Bogu, ampak tudi svojim generalom in njihovim družinam, ki so ga podpirali v boju za osvoboditev izraelskega ljudstva. Prišel je do skrajnosti, da je dal Urijája ubiti, čeprav je bil Urija eden njegovih najboljših služabnikov, samo da bi si rešil življenje in prikril svoj greh. Prerok Natan izzove kralja Davida zaradi njegovega ravnanja tako, da ga z izmišljenim primerom privede do razmisleka in da kralj David v svoji modrosti upravičeno reši krivico v izmišljenem primeru ter obsodi tistega, ki je krivico povzročil
(2 Sam 12,4-9).

Bog nas kot Oče graja in nam pošilja pomoč na poti, tako kot je kralju Davidu poslal preroka Natana, da bi se zavedel svoje napake in škode, ki jo je povzročil. Greh in škoda nikoli nimata zadnje besede in Sveto pismo nam pripoveduje, da je Bog kljub temu, da so moški in ženske njegovega časa vztrajali pri svojem vedenju in se odvrnili od Očetove ljubezni, vedno trdno vztrajal pri želji, da bi iskal svoje otroke, in držal svojo obljubo o večnem usmiljenju, ljubezni in odrešitvi za vse.
Bog obljublja svojo večno Ljubezen, mi ljudje pa ga iščemo s krhkim in ubogim srcem, zavedajoč se, da je naše edino zatočišče Ljubezen, ki nas podpira, da nam je vedno blizu in da razume škodo in bolečino, ki jo trpijo in povzročajo ljudje:

»Iz globočine kličem k tebi, o Gospod, Gospod, usliši moj glas.« (Ps 130,1-2)

Božja ljubezen ozdravlja poškodbe, obnavlja življenje, ponovno vzpostavlja vezi in nam omogoča, da se obnovimo v vsakdanjem življenju in okolju. Tako nam evangelist Marko pripoveduje o ozdravitvi hromega, kako Jezusov pogled ni usmerjen na nemogoče ali krhkost, ampak na VERO tistih, ki se obrnejo nanj:

»Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« … je rekel hromemu, »ti pravim:
Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« (Mr 2,5-11)

3. POGOVOR:

Zdaj si vzemite nekaj časa za pogovor z Jezusom. Pogovorite se kaj vse ste doživeli med duhovno vajo.