Kristusovega trpljenja in vstajenja, s katerim cerkveno leto doseže vrh, se spominjamo z izredno bogatimi obredi, ki nas vabijo, da se poglobimo v velikonočno skrivnost. Med velikim četrtkom in veliko nočjo smo priče drami učlovečenega Boga, ki je iz ljubezni do človeka sprejel nase križ in premagal smrt.
Na veliki četrtek je duhovnik pri maši umil noge dvanajstim župljanom, s čimer je ponazoril Jezusovo umivanje nog učencem pri zadnji večerji. Z obhajilom pod obema podobama pa se spominjamo prve evharistije. Kakor so služabniki velikih duhovnikov Jezusa odvedli z vrta Getsemani v ječo, tako so tudi ministranti po maši prenesli Najsvetejše v okroglo kapelo, kjer je bilo zvečer izpostavljeno čaščenju. V petek smo ob uri Kristusove smrti, ob treh popoldne, molili križev pot. Ker je to edini dan v letu, ko ni svete maše, smo se zvečer zbrali pri obredih velikega petka. Prisluhnili smo božji besedi, pasijonu, evangeljskemu poročilu o Kristusovem trpljenju, in počastili križ. V soboto je že zjutraj duhovnik blagoslovil ogenj, ki smo ga nato raznesli po domovih. Ta dan so se po stari navadi opoldne namesto zvonov, ki so bili zavezani že vse od velikega četrtka, oglasile raglje. Popoldne so se vsako polno uro vrstili blagoslovi jedil, od katerih vsako nosi simbolen pomen: rdeči pirhi ponazarjajo kaplje Kristusove krvi, potica trnovo krono, šunka Jezusovo telo in hren žeblje, s katerimi je bil Odrešenik pribit na križ. Najbolj slavnostno bogoslužje cerkvenega leta, vigilija v soboto zvečer, je oznanila Kristusovo vstajenje. Starodavna hvalnica velikonočni sveči je zazvenela v zmago luči nad temo. Potem ko smo prisluhnili berilom iz Stare in Nove zaveze, je zadonela slovesna Aleluja in so se ponovno oglasili zvonovi. Med vigilijo je sedem katehumenov prejelo svete zakramente, dva od njih tudi krst. Na veliko noč zjutraj se je ob veličastnem zvonjenju zvonov procesija vila od cerkve prek drevoreda na pokopališče. Za kipom vstalega Zveličarja je vihralo draveljsko bandero, duhovnik je v spremstvu ministrantov pod nebom nosil Najsvetejše, pevci so nas spremljali z radostnim petjem in otroci so dvigovali v pozdrav male zastavice. Po procesiji je sledila slavnostna sveta maša. Praznovanje velikonočne skrivnosti se je nadaljevalo v krogu najbližjih, ob velikonočnem zajtrku, ponekod tudi z alelujo, jedjo, ki jo iz olupkov repe in prosene kaše že stoletja pripravljajo marljive gospodinje. Popoldne je bil čas za sekanje pirhov, pirhanje in druge velikonočne šege. Obhajanju velikonočne skrivnosti je poseben pečat vtisnila tudi popoldanska sveta maša gluhih in naglušnih, ki jo je v novi cerkvi daroval pomožni ljubljanski škof msgr. dr. Franc Šuštar, v slovenski glasovni jezik pa prevajal g. Edi Strouhal. Praznovanje velike noči smo sklenili na velikonočni ponedeljek, ko se spominjamo Kristusovega prikazanja učencema na poti v Emavs.
Besedilo: Sergej Valijev
Foto: Tomaž Celarec
Zvočni posnetek:
– velikonočna pridiga pri vstajenski maši (diakon Rok Bečan)