»Pridi, čebela, še ti,

v romarske Dravlje hitiva.«

(Silvin Sardenko, iz pesmi  Romanca sv. Roka)

Ta nedelja je nekaj posebnega.  Vrvež na trgu pred cerkvijo oznanja: smenj je. Vse dopoldne se vrstijo svete maše in verniki, preden vstopijo v Božji hram, zvedavo pogledujejo proti stojnicam, ki se šibijo pod raznovrstnimi izdelki domače obrti: lectova srca in sladkarije, hišni žegni in podobe s starih lesenih skrinj, slamarski izdelki in rezbarije izpod vešče roke izkušenih mojstrov, rože in tkane torbe, verižice in vizitke, glinene posode in pekači za potico. Tiste, ki prihajajo sem od pokopališča, spremljajo na desni prodajalci domačega sira, olja in na levi suha roba iz Ribnice in domač krompir ter živžav iz gostilne Pri Kovaču, ki je na ta dan znova oživela. Tistim, ki prihajajo z Vodnikove, pogled uhaja na žabe in šopke rož, ki visijo nad vhodom v stare Dravlje. Klici prodajalcev srečk tonejo v glasu zvonov, ko neka gospa zamišljeno zre na knjige draveljske založbe, ki jih prijazno predstavlja mlado dekle…

Praznik. Ali je praznik zaradi človeka ali človek zaradi praznika? Tudi v času, ki mu grozi nevarnost dolgčasa, ostaja jasno eno: človek je človek tudi zato, ker praznuje. Praznovanje ni nekaj, kar bi človek počel slučajno, temveč spada k njegovemu bistvu. Prazniki dajejo človeškemu življenju ritem, vabijo ga, da izstopi iz sebe in se potopi v doživljanje praznovanja, in njihovo stalno ponavljanje ga poziva, naj v njih išče pomene, ki so mu bili do tedaj skriti.

Popoldne se predstavijo še Litostrojska godba, domači gasilci, hokejist in olimpijec Janez Puterle in mlada kitaristka Nika. Še posebej živahno je ob kuharskih loncih, kjer se otroci s pomočjo starejših animatorjev pomerijo v pripravljanju bučne juhe.  In ko se sonce prične skrivati za gozdovi Toškega Čela, nastopi ansambel Dolomiti.

In pozno zvečer, ko zamrejo glasovi pospravljavcev, se tišina zopet spusti nad lipov drevored…  

Besedilo: Sergej Valijev

Foto: Tomaž Celarec