Prva procesija kot kaplan v Dravljah. Vtisi neponovljivi.
Občudujem predvsem sodelovanje vseh navzočih. Vsak se trudi sodelovati po svojih najboljših močeh. Za hrbtom mi pojejo pevci in dajejo ton. Ko utihnejo, jih zamenjata dva kompleta zvončkov – in gremo. Gledam zavzetost, s katero otroci skušajo držati zastavice kar se da visoko ali potresajo cvetje pri oltarjih, in ne morem izbrisati nasmeha z ust.
Ko mislim na Jezusa v monštranci v mojih rokah, se mi procesija zdi kot kak drzavniški obisk: sprejeli smo slavnega gosta, Večno Besedo, in gremo skupaj na ogled župnije. Vidiš, ta zelen predor so naše lipe v cvetju. In na pokopališču se lahko greva statistiko: imena na grobovih so spomin na tiste, ki so že pri vas, vsi ostali, ki še hodimo, pridemo kasneje.
Potem se pri križu, znamenju, ki nam je skupno, ustavimo. Nad nami večerno obarvano nebo, mi pa prebiramo odlomke iz slavne zgodovine, ki povezuje nas in Tebe. Nadaljujemo s prošnjami, ki so kot možnosti za skupne projekte v prihodnje. Nato zaključimo z blagoslovom, besedami Tvoje blage naklonjenosti do nas.
In potem spet naprej, na pot proti naslednji postaji naše procesije, proti cerkvi, proti naslednjim postajam našega življenja. Tako si rad med nami, da se še enkrat več odločiš ostati tu. Vedno dobrodošel, dragi Gost!

Besedilo: p. Primož Jakop

Foto: Tomaž Celarec