Romanja k sv. Roku v Dravlje so še vedno živa, čeprav ne tako slovesna kot nekoč. Ljubljanski škof Herberstein je v Rim pisal o njih takole: “Sv. Roka časte Ljubljančani kot svojega zaščitnika od leta 1644, ko so mu napravili zaobljubo zaradi kuge in so mu sezidali posebno cerkev, kamor hodi vsako leto veličastna procesija iz mesta.” Ta procesija je med prvo svetovno vojno ponehala.
Tako smo tudi letos god našega župnijskega zavetnika sv. Roka počastili z romarskimi svetimi mašami. Draveljska nova cerkev je že zjutraj sprejela romarje iz Šentvida, Ježice, Črnuč, Kosez, Podutika in Dravelj, ki so se zvrstili pri svetih mašah od 6. do 10. ure. Po zadnji dopoldanski maši, ki jo je ob somaševanju domačega župnika p. Mirana Žvanuta vodil podutiški župnik g. Marko Čižman, smo se v procesiji odpravili k Rokovemu znamenju ob Celovški cesti. Tam smo zavetnika pred kužnimi boleznimi počastili z molitvijo in s starodavno pesmijo na čast našega patrona.
Slovesno pa je bilo tudi zvečer, ko je sv. mašo ob somaševanju še štirih patrov vodil p. Mio Kekić. Tudi po tej maši smo poromali k Rokovem znamenju ob Celovški cesti.
Kot smo že navajeni, so nas tudi letos po vsaki sveti maši Turistično društvo Dravlje v sodelovanju z Župnijo Dravlje pogostili s kavo in z miškami.
Romanca sv. Roka (Silvin Sardenko)
Ajda cvetoča šumi:
Sladka je ajdova moka.
Znamenje v polju stoji,
znamenje svetega Roka.
Lepa je ajdova njiva…
Pridi, čebela, še ti,
v romarske Dravlje hitiva!
»Pójdiva po blagoslov!
Gori k svetemu Roku!«
mati veleva otroku:
»Zdrav se mi vrneš domov.«
Ona zazre se v svetnika,
prošnja je njena velika:
»Bolnega naj otročička
čudež ozdravi mi tvoj!«
Dete zagleda se v psička:
»Ko bi ta psiček bil moj!«
Ajda cvetoča šumi.
V cerkvici svetega Roka
mati se sinku smeji,
več ji v naročju ne joka.
Foto: Jože Strajnar in Primož Podobnik