Dragi p. Albert!
S težkim srcem se danes poslavljamo od tebe, zato se ti imenu vseh župljank in župljanov iskreno zahvaljujem za tvoje služenje v naši župniji. Vsak od nas te je doživljal drugače in imel s tabo drugačno izkušnjo. V času ko si bil med nami, smo te lahko spoznavali kot umirjenega mašnika, poslušajočega sogovornika, zbranega spovednika, modrega svetovalca, strastnega hribolazca, ljubitelja gobarjenja, dobrega soigralca pri odbojki, poznavalca slapov…
Naš odmirjen čas je bil kratek. Krajški kot je marsikdo pričakoval. Bog te zdaj kliče drugam. Na novo pot z drugačnimi nalogami in izzivi. In kot je rekel p. Marko: da bi širil draveljskega duha.
Pri tem ti želimo veliko božjega blagoslova in milosti in da bi tudi v tej premestitvi videl božje usmiljenje ter jo prepoznaval kot njegovo priložnost za tvojo rast.
Vse dobro in pridi naš še kdaj obiskati
Ema Nagode pri župnijski sveti maši
Zbor Stopinje in Kelvini pri župnijski sveti maši:
Pater Albert je ne samo izjemen duhovnik, pač pa tudi dober poslušalec, svetovalec in človek s širokim znanjem. Sama ga poznam odkar je krstil mojega sina, Leva. Prvi stik z njim in dogovarjanje za obred krsta se je zdel zelo sproščen, znal mi je prisluhniti in me skušal razumeti, razumeti dejstvo, da bo to za del naše družine nekaj novega in nas brez obsojanja sprejel.
Že dalj časa sem si želela dopolniti košček sestavljanke, ki je manjkal v moji veri v Boga. Po sinovem krstu se mi je zazdela enkratna priložnost, da prav njega vprašam, če bi me pripravljal na pridobitev zakramentov. Albert je bil seveda za in tako sem postala del župnije Dravlje. Z njim smo se, jaz in ostale katehuminje, dobivale na dva tedna približno pol leta. Srečevanje me je vsakič znova napolnilo z večjo vnemo in priložnostjo, da bližje pristopim k Bogu.
O Svetem pismu je pripovedoval z navdušenjem, ob razlaganju določenih obredov, samega Svetega pisma in ostalih dolžnostih, ki jih ima vernik, pa nas je povabil, da o vsem dobro razmislimo in dovolil, da duhovnost vsaka izkuša na svoj poseben način. Ura je vedno minila prehitro, njegova vživetost v pripovedovanje nas je pritegnila, da smo z zanimanjem poslušale, s pristnim nasmeškom na obrazu pa nam je potrjeval, da v svoje besede tudi goreče verjame. Čeprav so njegove maše bolj resne in tradicionalne, zna s pridigo približati verniku zgodbo o Bogu, o krščanski veri in s tem nam omogoča, da iz cerkve odidemo razmišljujoči in tako postajamo boljši ljudje, boljši kristjani.
Vsak vernik je zanj poseben in zato sem hvaležna, da sem imela priložnost z njim sodelovati, ga poslušati in se od njega učiti. Po eni strani sem žalostna da odhaja, po drugi pa vesela za ljudi, h katerim gre. Hvala Vam za vse.
Julija z družino, Anastazija in celotna družina Tomšič pri družinski sveti maši
Foto in video: Marko Medvešek (pri župnijski sveti maši)