Recimo, da želite opisati občutek pričakovanja prihodnosti, ki je boljši od sedanjega. Morda ste navdušeni ali morda negotovi, vendar večina od nas pozna to izkušnjo. Temu pravimo UPANJE. To je stanje pričakovanja, in je tudi res pomemben vidik v Svetem pismu. Pravzaprav je v Svetem Pismu v starih jezikih veliko besed za UPANJE in vsi so zelo zanimivi.

V Stari zavezi sta dve glavni hebrejski besedi prevedeni kot UPANJE.

Prvi je YAKHAL, kar preprosto pomeni “čakati”. Kot v zgodbi o Noetu

in barki, ko se je poplavna voda umaknila, je moral Noe več tednov YAKHAL – čakati.

Druga hebrejska beseda je QAVAH, ki prav tako pomeni čakati. Povezano je z

hebrejsko besedo QAV, kar pomeni vrvica. Ko močno potegnete QAV – vrvico, ustvarjate

stanje napetosti, dokler ne pride do sprostitve. To je QAVAH, občutek napetosti

in pričakovanja, medtem ko čakate, da se nekaj zgodi.
Prerok Izaija prikazuje Boga kot kmetovalca, ki sadi trto in QAVAH (čaka) za dobro grozdje. Ali pa prerok Miha govori o kmetih, ki za jutro QAVAH in YAKHAL (čakajo) za roso, da zemlji daje vlago.

V svetopisemski hebrejščini torej UPANJE pomeni ČAKANJE ALI PRIČAKOVANJE; Vendar čakanje na kaj?

V obdobju izraelskih prerokov, ko je narod tonil v samouničenje, je Izaija rekel: »V tem trenutku Gospod skriva svoje obličje pred Izraelom, zato bom QAVAH zanj.« Edino upanje, ki ga je imel Izaija v tistih dneh, je bilo UPANJE na Boga samega.

Ta isti pojem UPANJA najdete v vseh knjigah psalmov, kjer se te besede pojavijo več kot štiridesetkrat. V skoraj vseh primerih, kar ljudje čakajo, je Boga. Tako kot v psalmu 130 pesnik zavpije iz brezna obupa: »Jaz QAVAH  za Gospoda … Naj Izrael YAKHAL za Gospoda, ker je zvest in bo odkupil Izrael pred svojimi grehi.”

Svetopisemsko UPANJE temelji na osebi, po čemer se tako razlikuje od optimizma.

Optimizem pomeni izbiro, da v vsaki situaciji vidimo, kako bi se lahko okoliščine

izšle za naše dobro.

Toda svetopisemsko UPANJE ni osredotočeno na okoliščine, pravzaprav se upajoči ljudje v Svetem pismu pogosto zavedajo, da ni nobenih dokazov, da se bodo stvari obrnile na bolje, a vseeno izberejo UPANJE.

Tako kot prerok Ozej, ki je živel v temnem času, ko je bil Izrael zatiran od tujih imperijev, izbral UPANJE, ko je rekel, da Bog zmore spremeniti to »dolino težav v VRATA UPANJA«, kot na dan, ko je prišel Izrael iz egiptovske dežele. Bog je presenetil svoje ljudstvo z odrešitvijo že v dneh izhoda iz suženjstva in bo to tudi ponovil.

Torej je Božja pretekla zvestoba je tista, ki daje UPANJE za prihodnost. Pogledamo

naprej s pogledom nazaj in ne zaupamo ničemur drugemu, kot Božjemu značaju.

Kot pesnik psalma 39, ki pravi: “In zdaj, o Gospod, kaj drugega lahko QAVAH za? Ti si moj YAKHAL.«

V Novi zavezi so podobno gojili to navado UPANJA že najzgodnejši Jezusovi učenci. Verjeli so, da je Jezusovo življenje, smrt in vstajenje Božji odgovor na naše suženjstvo zlu in smrti. Prazen grob se je odprl in odprla so se nova vrata upanja in za opis tega so uporabili grško besedo ELPIS – pričakovanje.

Apostol Peter je rekel, da je Jezusovo vstajenje odprlo »živo upanje«. Ljudje se lahko prerodijo, da postanejo nove in drugačne vrste ljudi. Večkrat apostol Pavel pravi, da dobra novica o Jezusu oznanja »ELPIS slave.« V obeh primerih ta ELPIS temelji na osebi, vstalem Jezusu, ki je premagal smrt.

Po Pavlovih besedah ​​gre za »upanje, da bo stvarstvo osvobojeno suženjstva greha in bo pripeljano v svobodo, ko bodo Božji otroci poveličani.«

Krščansko UPANJE je torej pogumno, čaka na človeštvo in celotno stvarstvo, da bo rešeno zla in smrti.

Svetopisemsko UPANJE ni optimizem, ki temelji na verjetnosti. Gre za izbiro čakanja na Boga. Krščansko upanje se ozira nazaj k vstalemu Jezusu, da bi gledalo naprej.

Zato torej YAKHAL, QAVAH, ELPIS – upajmo!

Vir: Bible Project