Za evangelizacijo: MISIJONSKA POMLAD V CERKVI

Da bi dih Svetega Duha prebudil novo misijonsko pomlad v Cerkvi.

»Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado.«

Spreminja srca. Jezus je rekel svojim apostolom: »Prejeli boste moč Svetega Duha … in boste moje priče«. (Apd 1,8) In prav tako se
je zgodilo: tiste učence, ki so bili prej prestrašeni in so se skrivali za zaprtimi vrati tudi po Učiteljevem vstajenju, Sveti Duh preoblikuje. Kakor pravi Jezus v današnjem evangeliju, »so pričevali zanj« (prim. Jn 15,27). Če so bili prej neodločni, postanejo pogumni in gredo iz Jeruzalema na skrajne konce sveta. Ko je bil Jezus med njimi, so bili prestrašeni, zdaj so brez Njega neustrašni, saj je Duh spremenil njihova srca.

Duh odpravlja ovire v srcih, ki so zapečatena s strahom. Premaga upiranja. Tistemu, ki se zadovolji s povprečnostjo, predoča dar zanosa. Razširja zaprta srca. Spodbuja k služenju tistega, ki se prepušča lagodnosti. Tistega, ki misli, da je dosegel svoj cilj, spodbuja k hoji. Tistemu, ki je okužen z mlačnostjo, pomaga sanjati. To je sprememba srca. Mnogi obljubljajo obdobja sprememb, nove začetke, izjemne prenove, vendar pa nas izkušnja uči, da noben zemeljski poskus spreminjanja stvari ne more popolnoma zadovoljiti človeškega srca. Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado. Mladost kljub vsem prizadevanjem, da bi jo podaljšali, prej ali slej mine; Duh pa je tisti, ki preprečuje edino nezdravo staranje, tisto notranje. In kako to stori? Tako, da prenavlja srce, ga spreminja iz grešnega v tistega, ki mu je bilo odpuščeno. To je velika sprememba: iz krivcev nas naredi za pravične in tako se vse spremeni, saj iz sužnjev greha postanemo svobodni; iz sužnjev sinovi, iz zavrženih dragoceni, iz razočarancev polni upanja. Tako Sveti Duh stori, da se ponovno rodi veselje, tako stori, da v srcu cveti mir.

Danes se torej naučimo, kaj storiti, ko potrebujemo resnično spremembo. Kdo izmed nas je ne potrebuje? Posebej takrat, ko smo na tleh, ko se trudimo pod težo življenja, ko nas naše slabosti pritiskajo k tlom, ko je težko iti naprej in se zdi nemogoče ljubiti. Takrat bi potrebovali močno »krepčilo«: to je On, Božja moč. On je tisti, ki, kakor izpovedujemo v veroizpovedi, »oživlja«. Kako dobro bi nam delo, če bi vsak dan vzeli to življenjsko krepčilo! Če bi vsak dan, ko se zbudimo, rekli: »Pridi, Sveti Duh, pridi v moje srce, pridi v moj dan.«

Duh, po srcih, spreminja dogodke. Kakor veter veje kjerkoli, tako On dosega tudi najbolj nepredvidene situacije. V Apostolskih delih, kjer je Duh protagonist, smo priče nenehni dinamičnosti, ki je polna presenečenj. Ko apostoli ne pričakujejo, jih Sveti Duh pošlje k poganom. Odpira nove poti, kakor v prizoru, ki opisuje diakona Filipa. Duh ga je spodbudil, da je šel k zapuščeni cesti, ki
pelje iz Jeruzalema v Gazo – kako žalostno zveni danes to ime! Naj Duh spremeni srca in dogodke ter prinese mir v Sveto deželo. – Na tisti cesti Filip pridiga etiopskemu dvorjanu in ga krsti; zatem ga Duh vodi v Azoto, nato v Cezarejo: vedno v nove situacije, da bi širil novost Boga. Potem je Pavel, ki »zavezan Duhu« (Apd 20,22) potuje do skrajnih meja, prinaša evangelij ljudstvom, ki jih ni nikoli videl. Kadar je Duh, se vedno nekaj dogaja, kadar veje On, ni nikoli brezvetrja.

Ko gre življenje naših skupnosti skozi obdobja »mlahavosti«, kjer imamo raje domače zatišje kakor novost Boga, gre za slabo znamenje. Pomeni, da iščemo zatočišče pred vetrom Duha. Kadar živimo za samoohranitev in ne gremo k tistim, ki so daleč, to ni znamenje. Duh veje, vendar pa mi spuščamo jadra. In vendar smo ga tolikokrat videli delati čudovite stvari. Pogosto je Duh prav v najtemnejših obdobjih zbudil najsvetlejšo svetost! On je duša Cerkve, vedno znova jo oživlja z upanjem, napolnjuje z veseljem, oplaja z novostjo, ji podarja poganjke življenja. Tako kot takrat, ko se v družini rodi otrok: zameša urnike, prikrajša za spanec, vendar pa prinaša veselje, ki prenavlja življenje, ga priganja naprej, da se razširi v ljubezni. Duh v Cerkev prinaša t.i. »okus otroštva«. Preko njegovega delovanja se neprenehoma dogajajo prerojenja. Poživlja začetno ljubezen. Duh spominja Cerkev, da je kljub stoletjem svoje zgodovine vedno dvajsetletnica, mlada Nevesta, v katero je Gospod na smrt zaljubljen. Ne naveličajmo se torej vabiti Svetega Duha v naša okolja, ga klicati preden začnemo s svojimi dejavnostmi: »Pridi, Sveti Duh!«

On bo prinesel svojo moč spremembe, edinstveno silo, ki je tako rekoč istočasno centripetalna in centrifugalna. Je centripetalna,
oziroma vleče proti središču, ker deluje v notranjosti srca. Prinaša enost v razdrobljenost, mir v bridkostih, moč v skušnjavah. Na to spominja Pavel v drugem berilu, ko piše, da je sad Duha veselje, mir, zvestoba, samoobvladanje (prim. Gal 5,22). Duh podarja zaupnost z Bogom, notranjo moč, da gremo naprej. Vendar pa je On hkrati tudi centrifugalna sila, oziroma potiska navzven. Tisti, ki vodi v središče, je isti, ki pošilja na periferijo, proti vsakršni človeški periferiji. On, ki nam razodeva Boga, nas spodbuja, naj gremo k bratom. Pošilja nas, dela nas za priče in zato vliva – še piše Pavel – ljubezen, dobrotljivost, krotkost. Le v Duhu Tolažniku izrekamo besede življenja in resnično spodbujamo druge. Kdor živi po Duhu, je v tej duhovni napetosti: istočasno je iztegnjen k Bogu ter k svetu.«

Prosimo ga, da bi bili takšni. Sveti Duh, silovit Božji veter, vej nad nami. Vej v naših srcih in daj nam dihati Očetovo nežnost. Vej nad Cerkvijo in jo priganjaj, naj gre vse do skrajnih meja, da ne bi prinašala ničesar drugega kot Tebe, saj jo nosiš Ti. Vej nad svetom tenkočutno toplino miru in sveže okrepčilo upanja. Pridi, Sveti Duh, spremeni nas od znotraj in prenovi obličje zemlje. Amen.

Homilija pri sv. maši na binkošti
Frančišek, 20. maj 2018