Molitev darovanja ali posvetitve:
Molivec se vsak dan osebno daruje ali posveti Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo:
Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče.
Molitveni namen za evangelizacijo: Lepota zakonske zveze
Molímo za mlade ljudi, ki se pripravljajo na zakon, oprti na krščansko občestvo, naj rastejo v ljubezni z velikodušnostjo, zvestobo in potrpežljivostjo.
Nagovor udeležencem tečaja o družini in zakonski zvezi
Frančišek
27. september 2018
»Velikokrat je glavni razlog problematike, ki pride na površje po obhajanju zakramenta svetega zakona, treba iskati ne le v skriti in daljni nezrelosti, ki se je nenadoma sprožila, ampak predvsem v šibkosti krščanske vere in pomanjkljivem cerkvenem spremljanju, v osamljenosti, ki so ji pogosto prepuščeni novoporočenci po obhajanju zakramenta.«
Zakon ni samo ‘družbeni’ dogodek, ampak je zakrament, ki obsega tudi ustrezno pripravo in zavestno obhajanje. Zakonska zveza namreč s strani zaročencev terja zavestno izbiro, ki postavi v središče voljo, da se skupaj gradi nekaj, kar ne bo nikoli moglo biti izdano ali zavrženo. Obstajajo mnoge iniciative, ki jih razvijajo škofije po vsem svetu, da bi realnim situacijam približale družinsko pastoralo, pod katero se razume predvsem spremljanje zaročencev v zakon. Zaročencem je pomembno ponuditi možnost, da se udeležijo seminarjev in molitvenih srečanj, kjer so poleg duhovnikov kot animatorji tudi zakonski pari z utrjenim družinskim življenjem in strokovnjaki psiholoških ved.
Velikokrat je glavni razlog problematike, ki pride na površje po obhajanju zakramenta svetega zakona, treba iskati ne le v skriti in daljni nezrelosti, ki se je nenadoma sprožila, ampak predvsem v šibkosti krščanske vere in pomanjkljivem cerkvenem spremljanju, v osamljenosti, ki so ji pogosto prepuščeni novoporočenci po obhajanju zakramenta. Šele takrat, ko so postavljeni pred vsakdanjost skupnega življenja, ki zakonca kliče k rasti na poti darovanja in žrtvovanja, se nekateri zavejo, da niso v polnosti razumeli tega, v kar so se podali. In čutijo se neprimerni, še posebej, če se primerjajo z dometom in vrednotami krščanskega zakona, ki zadeva konkretno ozadje, ki je povezano z neločljivostjo zveze, z odprtostjo za posredovanje daru življenja in z zvestobo.