1. DAN (1. 5.)
Zaspani smo se dobili ob (pre)zgodnji uri, tj. ob 5.00 zjutraj, v župnišču, kjer smo našo pot začeli z molitvijo in blagoslovom p. Miota. Sedli smo v 2 kombija in se odpeljali proti italijanski meji. Na poti smo imeli nekaj postankov, da smo tako lažje preživeli nekaj urno vožnjo proti Assisiju.
V zgodnje popoldanskih urah smo si kljub nekaterim manjšim zapletom (beri: ‘lovljenje’ po parkiriščih, težave z zaklepanjem vrat kombija) končno uspeli ogledati čudovito mestece sv. Frančiška in sv. Klare. Navdihnile so nas predvsem čudovite ozke uličice, z rožami na oknih in neštetimi turisti. Ogledali smo si baziliko sv. Klare in sv. Frančiška, p. Mio pa nam je nekaj povedal tudi o delovanju teh dveh svetnikov.
Prehitro smo se morali posloviti od mesta in nadaljevati pot proti Rimu. Kljub precej slabi cesti so nekateri uspeli spati, drugi pa smo kartali, peli, se pogovarjali in nestropno pričakovali večno mesto.
V večernih urah smo kočno prispeli v naše začasno bivališče, in sicer kamp Tiber ob robu Rima. Ženski del ekipe je skuhal preprosto večerjo (pašto, seveda, saj smo v Italiji), potem pa smo počasi legli k počitku, ki je bil precej kratek.
2. DAN (2. 5.)
Dan smo začeli z zajtrkom, nato pa ga nadaljevali z odhodom na avtobus in vlak, ki je peljal proti Rimu. Tam smo po dolgih mesecih zopet srečali p. Marjana, ki nas je dobrovoljno spremljal vse dni. Dopoldan smo si ogledali Kalistove katakombe, ki so zares zanimive, nadaljevali pa z ogledom Koloseja. Pred močnim polurnim nalivom smo se zaščitili kar v predverju vhoda v postajo metroja, ko pa je prenehalo deževati, smo se postavili v dolgo vrsto obiskovalcev ter si ogledali notranjost Koloseja. Njegova zgodovina je zares zanimiva, še bolj zanimiva pa postane, ko nam jo predstavi p. Marjan. Ogledali smo si še okolico te mogočne zgradbe ter se peš odpravili do cerkve sv. Klemena (kjer je pokopan za slovence pomemben svetnik – sv. Ciril). Zvečer smo se zadržali v kolegiju Bellarmino, kjer trenutno stanuje p. Marjan. Imeli smo sv. mašo in preprosto večerjo. Ura je bila že kar pozna, zato smo nekateri odšli peš po mestu do vlaka, ki nas je pripeljal nazaj v kamp.
In, dogodek dneva je bil prav gotovo to, da je večina izletnikov ostala v centru Rima, saj vlak ni več vozil. Bili so mokri do kosti, saj je zares močno deževalo, vmes pa jih je presenetil še kakšen avto in jih dodatno ‘opral’. Vse premražene je p. Mio kljub utrujenosti prišel iskat s kobijem, v katerega se je ‘natlačilo’ kar 14 oseb. No, ko so tudi ti prišli v svoje hišice, smo se zelo hitro uredili in si v poznih urah končno privoščili počitek.
3. DAN (3. 5.)
Naš prvi ogled v soboto je bila prečudovita baročna cerkev al Gesú, zraven katerega je tudi kolegij, v katerem jezuiti iz celega sveta študirajo in se pripravljajo na svoj duhovniški poklic. Cerkev je znana predvsem po kupoli, ki je v resnici sploh ni – ta je namreč le tako dobro narisana na ravnem stropu, da izgleda, kot da je kupola zares visoka. Ogledali smo si še prostore, v katerih je sv. Ignacil živel, delal in tudi umrl. Prav v teh sobah smo imeli tudi sv. mašo. Kasneje smo še malo posedeli v skupni sobi kolegija, se okrepčali in pot nadaljevali proti Vatikanu.
Med sprehodom smo si ogledali še Panteon in razne trge, nato pa končno zagledali veličastno baziliko sv. Petra v Vatikanu. Ker se je dan že razvil v popoldne, smo se razdelili v več skupin – ena skupina si je ogledala baziliko, se povzpela na kupolo in se sprehodila po mestu, druga skupina pa si je ogledala papeško univerzo Gregoriano ter baziliko sv. Pavla, ki je malo izven mesta Rim.
Dan smo zaključili z večernim sprehodom po mestu in pisanjem razglednic v naših hišicah.
4. DAN (4. 5.)
Zadnji dan našega (pre)kratkega izleta smo zaključili v Vatikanu. Obiskali smo p. Ivana Hercega na Radiu Vatikan, tja pa je prišla tudi s. Leonida, ki prav tako študira v Rimu. V njihovi kapeli smo imeli sv. mašo, nato pa smo odhiteli na Trg. sv. Petra, kjer je ob 12.00 množico zbranih romarjev pozdravil papež Frančišek. Kratko nas je nagovoril v italijanskem jeziku, nato pa smo skupaj zmolili Angel Gospodov. Opravili smo še nekaj nujnih nakupov (znamke, razglednice, spominki …), si privoščili pico in sladoled ter se počasi opravili proti vlaku, ki nas je pripeljal do nekega parkirišča. Tam pa sta nas že pričakala oba kombija (no, Rok in Benjamin) ter se odpeljali proti Sloveniji.
Pot je bila precej dolga, še posebej zaradi zastojev, ki so se pojavili zaradi konca počitnic in vikenda. V Dravlje smo prišli že v ponedeljek, 5. 5., in ker so nas že zjutraj čakale šolske, službene in študijske obveznosti, smo se hitro poslovili in odhiteli k zasluženemu (kratkemu) počitku.
Strinjali smo se, da smo se kljub nekaterim manjšim zapletom, čakanjem en na drugega in občasni gneči imeli zares lepo ter da se dobimo zopet čez nekaj tednov, ko se bomo skupaj spominjali izleta v Rim.
Ob tem bi se rada iskreno zahvalila p. Miotu in še posebej Benjaminu, ki je s p. Marjanom pripravil program izleta, vse organiziral in kljub utrujenosti še vedno bil nasmejan in potrpežljiv. Ker pa verjamem, da bo te vrstice bral tudi p. Marjan v Rimu, se najlepše zahvaljujem tudi njemu, ki je skrbel, da se v večnem mestu nismo izgubili in nam obenem povedal še polno zanimivosti in zgodovinskih podrobnosti.
Naj vsem, ki niste bili z nami, te vrstice in predvsem fotografije povejo, da smo se imeli zares super.
FOTO: Patricija PETERLIN in Tjaša MEDVED
