V četrtek, 19. marca na praznik sv. Jožefa, moža Device Marije, se bodo jezuiti draveljske skupnosti zbrali pri večerni sveti maši ob 19. uri. S sv. Jožefom so namreč slovenski jezuiti tesno povezani saj je v njihovem varstvu cerkev sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah.
Že vsa leta z vami živi in deluje skupnost Družbe Jezusove. V skupnosti so se odločili, da se bodo enkrat mesečno kolikor mogoče vsi zbrali v cerkvi pri sv. maši v edinosti z draveljskim občestvom. Taka maša bo na god enega oziroma izbranega jezuitskega svetnika, ki se ga tisti mesec spominjamo v bogoslužnem koledarju. Praviloma bo to med tednom.
Prisrčno torej vabljeni v sredo k večerni maši, v edinosti z vso Družbo Jezusovo, ki je poslana, da pri vas po njenih članih služi veri in pravičnosti.
O prazniku sv. Jožefa, moža Device Marije
Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.
Evangeliji nam kljub skopim podatkom rišejo sorazmerno jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi vse spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen« (Mt 1,19), saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino.
Jožef je zavetnik umirajočih, saj je ob predpostavki, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin.
Leta 1870 je papež Pij IX. (1846–1878) sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je 19. marec določil za njegov godovni dan. Papež Pij XII. (1939–1958) je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela.
Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1989 objavil apostolsko spodbudo z naslovom Odrešenikov varuh (1989), v kateri je razmišljal o življenju in pričevanju sv. Jožefa. God sv. Jožefa je v Cerkvi na Slovenskem slovesni praznik, saj je sv. Jožef zavetnik slovenskih dežel in zavetnik novomeške škofije. Na ta dan se v Sloveniji tradicionalno začenja teden družine.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 19. junija 2013 razglasila odlok o omembi sv. Jožefa, ženina Device Marije, v II., III. in IV. evharistični molitvi.