Franci:

Tudi letos sem se s prijatelji odpravil na romanje, ki je predvsem romanje, čeprav meji skoraj na avanturo. V pripravah na pot sem se veselil  odhoda kot otrok, tako da so domači čakali, da končno odidem! Se boste vprašali kaj je tako privlačnega na našem romanju; za večino današnjih ljudi nič, saj nas na poti čaka vročina, strmi klanci, včasih pomanjkanje vode, slabo vreme, trda ležišča in verjetno še kaj. Kljub naštetemu in prav zato, pa doživim na poti s prijatelji veliko lepega. Človek se v naporih, ki jih prinaša pot, zave božje bližine, prelepe narave, prijaznih ljudi in pravega tovarištva. V napornih in dolgih klancih pa se »najde« čas tudi za kakšno desetko, zaveš se svoje omejenosti in misel na cilj in težave, ki jih vsak smrtnik nosi s seboj, ti dajo moči, da vztrajaš.

Če se na pot ne bi odpravil, bi težko opazil znamenja, ki nam jih On vsakodnevno pošilja, saj je življenje »sodobnega« človeka natrpano s prenekaterimi nujnimi opravili, ki nam uspešno meglijo Božjo bližino. Eno takih znamenj je sprejetost, s katero ljudje na poti sprejmejo romarja ter tovarištvo in sprejetost, ki ti jo izkazujejo »so-trudniki« in spoznanje, da je po svetu kljub drugačni veroizpovedi in drugačnim navadam res veliko dobrih in poštenih ljudi, za kar Bogu hvala.

O cilju pa samo tole: vzdušje v Medžugorju je neskončno pomirjujoče. Ne razmišljam o prikazovanjih Božje matere Marije, zavedam pa se, da  molitev in priprošnje k Bogu, kar se tam obilno dogaja, pripomorejo k boljšem svetu. Romanja in molitev sta eno redkih upanj  »zblojenega« sodobnega (sveta) človeka.

Hvala prijateljem, ki ste z menoj preživeli prelepih devet dni. V veselje mi je bilo biti z vami na poti!

Tomaž:

Cilj našega tokratnega kolesarskega romanja je bilo Medžugorje. Že sama priprava na vsakoletno kolesarjenje je nekaj, na kar komaj čakam. Vedno je povezana z obiskom katerega od naših romarskih kotičkov, letos Zaplaza, koder se priporočimo za srečno pot.

Tokrat je bil izziv še nekoliko večji, ker smo potovali skozi Bosno in Hercegovino, ki nam je bila v kolesarskem smislu precejšnja neznanka. Presenečenje je bilo popolno: urejene ceste, nove krajevne table in smerokazi, prijazni ljudje, čista okolica, ugodne cene in osupljivo lepa narava, posebej pašniki Glamočkega polja.

Kako opisati občutke, ko se po 560 km dolgih klancev z molitvijo rožnega venca na ustih, spustov, lepih pogledov prijaznih gostiteljev, pozdravov s hupanjem, pripelješ mimo krajevne table MEDŽUGORJE, tega se ne da v popolnosti opisati, to je potrebno doživeti! Prav gotovo so vtisi in občutja še močnejša, ko na koncu doživiš bogoslužja, pri katerih romarji z velikim zaupanjem in vero molijo za tolažbo in uresničenje svojih prošenj, ki so jih prinesli pred svojega troedinega Boga in njegovo Mater.

Vsi naši kolesarski potepi še dolgo odzvanjajo in vedno, ko se z mojimi dragimi kolesarskimi prijatelji srečamo, zelo radi obujamo spomine na posamezne podvige, ki jih je bilo od leta 2017 že sedem. Upam, da nam Bog nakloni zdravja, da bi tudi starejši del ekipe vsaj še nekaj časa »brcal«.

Bojan:

Z družbo sem se na pot odpravil povsem brez pričakovanj. Sledili smo načrtu, ki ga je pripravil p. Miran in prvi dan našo pot začeli zgodaj zjutraj v Dravljah in končali zvečer v Vinici. Med potjo smo občudovali našo prelepo deželo Slovenijo. Zvečer nas je po sveti maši z večerjo prijazno in zelo dobrosrčno pogostila gospa Irena. Drugi dan smo pot nadaljevali proti Plitvicam in med potjo, poleg mirne redko poseljene pokrajine, opazovali številne živali. Tudi na tokratnem cilju nas je pričakala in z veseljem sprejela, ter pogostila naša župljanka Marica. Sledil je naslednji dan, ki se je začel z zelo zgodnjim vstajanjem, saj nas je tokrat pot preko Bihača vodila v Drvar. Pot, ki je peljala skozi mnoge zapuščene vasi, je bila zelo težka, saj se je cesta strmo dvigovala. Na cilju smo si za nagrado privoščili nekaj lokalne hrane. Četrti dan nas je pot vodila do Livnega. Tudi ta del poti ni bil lahek, saj smo se med potjo dvignili na višino 1100 m. Vozili smo se po Glamočkem polju, kjer je res lepa narava, prekrasne doline z gozdovi, vrtačami, cvetjem in skromnimi domačini. Samo mesto Livno, kamor smo prispeli popoldne, pa je precej živahnejše. Tam smo se okrepčali z odlično hrano in se zvečer podružili s tamkajšnjimi patri frančiškani.

Naslednji dan smo pot skozi prelepo naravo nadaljevali vse do Medžugorja. Tam smo se namestili v apartmaju, nato pa nadaljevali z mašo in zasluženim počitkom. Navdušila in najbolj prevzela me je nedeljska jutranja maša, ki smo jo imeli vsi Slovenci skupaj (tudi tisti, ki so takrat do tja priromali z avtobusom), v tamkajšnji kapeli. Ob 19. uri zvečer je bila pred cerkvijo glavna skupna maša, ki se jo je udeležilo nekje med 20 in 25 tisoč ljudi iz 34 držav celega sveta, pri maši pa je somaševalo 285 duhovnikov. Bilo je res neverjetno, kako so vsi ti ljudje prišli tja s prošnjo za Njegovo pomoč in podporo v življenju. V zavedanju, da brez Njega ne morajo skozi življenje. Vse to dogajanje, se me je res dotaknilo.

Po dnevu počitka smo pot nadaljevali proti Splitu. Ta je bila najdaljša. Prevozili smo 142 km. Naslednje jutro smo se odpravili proti naši končni točki – Murter. Tam smo malce popraznovali, se kopali in prenočili pri tamkajšnjem župniku, zjutraj pa smo se po maši pridružili našim ministrantom, ki so nam pripravili zajtrk.

Popoldne smo se s kombijem odpeljali v Ljubljano, kjer smo našo pot zaključili s skupno večerjo.

Zelo sem vesel, da sem bil letos del te ekipe in srčno upam, da kaj podobnega kmalu ponovimo. Tega romanja ne bom nikoli pozabil, saj mi je dalo novih moči in upanja. Vsega tega ne bi bilo brez našega patra Mirana, ter brez njegove organizacije, dobrote, srčnosti in skromnosti. In seveda brez izjemno prijaznih in srčnih ljudi, ki smo jih srečali na poti. Za vse sem jim zelo hvaležen.