Letošnje draveljske jaslice nosijo naslov »Odprl je usta in jih učil!”
NEBEŠKO KRALJESTVO
Nebeško kraljestvo je pred vrati. Prihaja na ta svet in je že prišlo z rojstvom Jezusa pred 2000 leti. Danes pa se še vedno širi med nami in v naša življenja in odnose prinaša pravičnost, mir in ljubezen.
GOVOR NA GORI
Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:
(Mt 5, 1-2)
Pred 2000 leti je na vzhodni obali mediteranskega morja živel učitelj, znan kot Jezus iz Nazareta. Nekega dne se je odpravil na goro in tam nagovoril veliko množico bolnih in revnih ljudi, ki so živeli pod rimsko okupacijo, ki je zahtevala visoke davke. Klub temu, da niso izgledali kaj prav posebnega, je Jezus trdil, da se nekaj presenetljivega začenja prav z njimi. Torej, ODPRL JE USTA IN JIH UČIL:
IDENTITETA NEBEŠKEGA KRALJESTVA
- BLAGOR TISTIM (Blagri)
- Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
- Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
- Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
- Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
- Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
- Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
- Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
- Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
- Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.
(Mt 5, 3-12)
Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo …
Kaj pa sploh je nebeško kraljestvo?
Jezus to besedno zvezo uporablja kot neko novo, drugačno realnost, ki namesto pokvarjenosti in nasilja podpira in spodbuja pravičnost, mir in popolno ljubezen ter je podoba kraljestvu nad nebom.
Torej je nekaj, kar nas presega, saj je Božja nebeška realnost?
Ampak ravno v tem je lepota, da nebeško kraljestvo ni nekaj, kar je daleč od nas in nedosegljivo. Jezus pravi, da nebeško kraljestvo prihaja na zemljo prav tukaj in zdaj; ja, tudi ta trenutek v katerem bereš te vrstice. Upa si trditi še nekaj bolj drznega, to je, da spreminja žalost v veselje, nevredne v vredne. Trdi, da ga sestavlja skupina nepomembnežev, ki vlada svetu z dobroto, pravičnostjo in resnico. Ta vladavina pa bo izgledala, kot služenje drugim za zdrave odnose. Jezus želi ljudi, ki so se pripravljeni ponižati pred Bogom in pomagati ljudem okrog sebe.
In to je revolucija v Jezusovem stilu.
Da lahko iskreno ljubimo, pomagamo in služimo ljudem okrog sebe, moramo najprej iskreno ljubiti Boga. Da lahko gledamo živega Boga iz obličja v obličje pa mora biti naše srce čisto. Ko se zavemo tega, smo pripravljeni prepustiti Bogu, da očiščuje naša srca in nas spreminja v ljudi nebeškega kraljestva – to je ponižati se pred Bogom. Tako lahko postanemo pogumni ljudje, ki delajo za mir, stopajo v prepire in razprtije ter se tam zavzemajo za mir.
2.) SOL ZEMLJE in 3) LUČ SVETA
»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5, 13-16)
Sol je odličen konzervans, ki daljši čas ohranja hrano, da se ne pokvari. Tu je prispodoba za dolgo trdno Božjo zavezo z izraelskim ljudstvom, v kateri je Bog obljubil, da bo obnovil svet. Svet, kjer bo vladal mir, pravičnost in ljubezen. Tudi svetilka je svetopisemska podoba Božje svetlobe, ki sveti iz templja v Jeruzalemu, ki stoji na vrhu gore.
S prilikama nas Jezus sprašuje, ali smo vsi, ki delamo v skladu z njegovo voljo, res luč sveta in sol zemlje, ki v ta ranjen svet prinašamo ljubeč karakter Boga. Kot skupnost ljudi, ki delajo tako in se trudijo za to, pa smo blagoslovljeni Novi Jeruzalem, ki bo Božje kraljestvo prikazal in prinesel celemu svetu.
PRAVI ODNOSI Z BOGOM IN DRUGIMI
4.) O POSTAVI (Mt 5, 17)
O postavi
»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5, 17-20)
Božja rešitev je prišla na svet po Jezusu in prihaja tudi po ljudeh, ki se Jezusovemu klicu odzivajo.
Ampak rešitev pred čim?
Pred svetom, ki smo ga ustvarili z našo sebičnostjo in malobrižnostjo/malodušnostjo do ljudi okrog nas. Tak svet vodi v zanemarjenje, nasilje, ranjenost in greh. Bog pa nas želi popeljati v svet ljubezni in medsebojnega spoštovanja. Ljubeč in spoštljiv način življenja Jezus opiše z besedo »pravičnost«. Pravičen človek je tisti, ki vedno naredi, kar je prav pred Bogom in ljudmi. Vsi, ki živijo tako, stopajo v nebeško kraljestvo.
Ampak kako naj v vsakodnevnem življenju vemo, kako ravnati pravično in prav?
Tako, da se naučimo in prisluhnemo Božji modrosti. Najlažje ji prisluhnemo tako, da prebiramo Božjo besedo in o njej razmišljamo in jo meditiramo podnevi in ponoči. Pripravljenost prisluhniti Božji besedi, jo poslušati in se konkretno odzvati nanjo je najboljša pot do Božje modrosti.
Prav Jezus je s svojim življenjem in dejanji pokazal, kako biti pravičen in spoznavati Božjo modrost.
Kako pa mi lahko prenesemo modrost starodavnih spisov v naše vsakdanje življenje, pa se nam bo razkrilo v naslednjih straneh.
5.) O JEZI, PREŠUŠTVU in LOČITVI (Mt 5, 27-31)
O jezi
»Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹ (nespametnež), bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« (Mt 5, 21-26)
Kako so lahko umor, jeza in zmerjanje enako škodljivi?
Jezus v tem delu nagovora želi izpostavit, da ne gre za samo dejanje, ampak da so vsi le zunanji izraz nečesa globljega – ali nam je človek zraven nas vreden, dragocen in cenimo njegov obstoj, ali ne. Umor je skrajen način, kako nekdo pokaže, da življenje drugega ni pomembno. Ampak tudi jeza in nepotrpežljivost do drugih in sebe izkazujeta, da drugega ne vidimo, kot neizmerno dragocenega. Vsako takšno dejanje lomi naše odnose in pušča resne posledice. Vsakič, ko ponižujemo bližnjega nismo pošteni do njega. Jezus pa nas spodbuja, da vsakega vidimo, kot dragocenega in da smo do njega pravični, torej v njem prepoznavamo in se obnašamo da njega, kot do ljubljenega človeka, ki mu je Bog vdihnil življenje.
O prešuštvu
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.« (Mt 5, 27-30)
Jezus tu ne naslavlja občutka, ko ti je nekdo preprosto všeč, ampak govori o tistem dolgem zastrašujočem pogledu, ki drugega spremeni v objekt, ki obstaja zgolj zato, da poteši tvoj lastni užitek. Vsakič ko to naredimo, sočloveka oropamo njegovega dostojanstva, ki mu ga je podeli Bog, pa čeprav držimo roke pri sebi in se drugega sploh ne dotaknemo. Jezusu to vzame zelo resno in to poudari z nazornimi posledicami, saj ve, da so lahko posledice previsoke. Ljubezen je nekaj čudovitega, ampak če nas vodi v to, da onečastimo podobo človeka dano od Boga, začne v naših odnosih povzročati razpoke in nas uničuje.
O ločitvi
»Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.« (Mt 5, 31-32)
V Jezusovem času so le možje lahko odslovili ženo, zaradi opravičljivega razloga. Tu pa je prihajalo do nesoglasji med izraelskimi učitelji, saj so nekateri trdili, da jo lahko odslovi le v primeru prešuštva, drugi pa, ko ni več zadovoljen z zakonom oz. zaradi česarkoli, kar je vodilo v množične zlorabe. Jezus se tu postavi na stran žena in jasno pove, da če se razvezan mož, ki se je razvezal le zaradi nezadovoljstva, ponovno poroči z drugo, prešuštvuje, saj je še vedno v zavezi s prvo ženo in posledično povzroči, da je ona v prešuštni zavezi. Božja podoba zakona pa je obratna. Dva predstavljata Božjo ljubezen in živita kot eno, brez prekinitve zaveze, saj tudi Božje zaveze z njegovim ljudstvom ni mogoče preklicati.
6.) O PRISEGI, MAŠČEVANJU in LJUBEZNI DO SOVRAŽNIKA
Konfliktom v odnosih se ne moremo ogniti. Celo z družino, prijatelji in najbližjimi je težko ves čas ostajati v miru, kaj šele z našimi nasprotniki, ki iščejo nemir in razprtije z nami. Kjer so ljudje, tam so nestrinjanja in to velja za danes in za čas v katerem je živel Jezus.
O prisegi
»Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege! Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5, 33-37)
V Jezusovem času je prisega veljala, kot obljuba Bogu, da boš to za kar si prisegel tudi naredil. Vendar je veliko ljudi druge varalo s tem, ko so prisegali pri Božjem templju, ne pa pred Bogom, zato se prisege niso bili dolžni držati. Prelomljene obljube pa so vodile v občutek prizadetosti in nezaupanje. Zato Jezus reče, da je bolje, da ne prisegamo pri Bogu in Božjih stvareh in ne zlorabljamo Božjega imena za manipuliranje z drugimi. Želi, da smo iskreni ljudje, ki se držijo svoje besede tudi če ne prisegajo.
O maščevanju
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.« (Mt 5, 38-42)
Oko za oko, zob za zob.
Recept za maščevanje, ki se ne konča. Prvotno je bil to zakon iz postave, ki naj bi preprečeval maščevanje. Jezus pa gleda naprej od tega in nas spodbuja, naj bomo ljudje, ki nam je bolj mar za mir, kot za odškodnino. Poda tri konkretne primere iz njegove kulture:
- Klofuta po desnem licu je bila simbol nadvlade, s tem, ko ponudiš še desno lice, prisiliš sočloveka, da te udari z odprto desno dlanjo oz. z udarcem, ki je bil namenjen ljudem, ki so si bili enakovredni. Torej ga prisiliš, da te udari kot sebi enakega.
- Samo najbolj krut človek, bi v tistem času sočloveku vzel njegov plašč, saj se je čez noč uporabljal kot odeja s katero si se grel. Zato so nadrejeni po navadi od podrejenih zahtevali majico. Jezus pa želi, da njihova brezobzirnost šokira ljudi v bližini, zato reče, da naj poleg svoje majice podrejeni sleče še svoj plašč, da se razgalijo pred ljudmi in ne skrivajo pod plaščem, ampak pokažejo, da se jim godi krivica.
- Rimski vojaki so lahko od kogarkoli zahtevali, da je mogel nesti njihov tovor 1 miljo daleč, kar je bilo ponižujoče in zelo nevarno. Jezus spodbudi, da pojdi z njimi 2 milji, saj pri drugi milji pokažeš, da greš prostovoljno z njimi in te v to nihče ni prisili. Tako te ne morejo več obravnavati, kot sebi podrejenega, ampak kot sebi enakega – sočloveka.
Ljubezen do sovražnikov
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 43-48)
Zapoved iz spisov se je glasila: ljubi svojega sočloveka. Vendar je veliko izraelcev k tej zapovedi pripisala še svojo: in sovraži svojega sovražnika. Jezus jasno nasprotuje temu, ko reče, naj molimo in ljubimo svoje sovražnike. Pravi mir je mogoč le takrat, ko vsakega človeka obravnavamo kot neskončno vrednega in ljubljenega v Božjih očeh.
Na koncu nas kliče k temu, da smo popolni, da smo ljudje, ki delajo za mir in gojijo iskreno ljubezen do vseh.
7.) O MILOŠČINI, MOLITVI in POSTU
Jezus uči, da res dobro življenje pride iz tesnega odnosa s Stvarnikom vesolja ter da je prejetje Božje ljubezni največji smisel človeškega življenja. Pravičnost je v tem, da dajemo to ljubezen naprej drugim.
V tistem času pa je javno izražanje predanosti Bogu, povečalo tvoj ugled med ljudmi. Zaradi tega je veliko ljudi svoj odnos z Bogom spremenilo v predstavo. Jezus pa pravi, da naj ne delamo pravičnih del pred ljudmi, zato, da bi se pred njimi dokazali, saj je pomembno le odobravanje in vrednost, ki nam jo daje Nebeški Oče.
O miloščini
»Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Mt 6, 1-4)
Ko dajem, dajem zato, da promoviram sebe?
Če dajemo iz želje po prepoznavnosti je bolje, da dajemo na skrivnem, kjer drugi ne vidijo naših dobrih del. Dajajmo pa z veseljem in radostjo, saj je takšen tudi karakter našega Boga. Z dajanjem v javnosti ni nič narobe, ampak, če v srcu prepoznamo kanček želje po dokazovanju, raje dajajmo na skrivnem. Modrost, ki jo Bog z veseljem daje, nas bo vodila, kdaj dajati na skrivaj in kdaj pred očmi sveta.
O molitvi
»In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.
Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh;
in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;
in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Mt 6, 5-15)
Navada judovskega ljudstva je bila, da so se ob določenih delih dneva ustavili, kjer so bili tisti trenutek in si vzeli čas za molitev. Tudi Jezus je bil predan molitvi, a je svaril naj bomo previdni, saj lahko molitev na javnih trgih in polnih ulicah postane strategija za iskanje javnega odobravanja in poviševanja. In kar nekaj ljudi je to tudi izkoriščalo, tako da so se ob pravem času znašli ravno na najbolj polni tržnici, kjer so lahko vsi občudovali njihovo »predanost« Bogu in jih zasuvali s slavo. Vendar Jezus predlaga še drugo možnost. Ko molimo, pojdimo v sobo in zaprimo vrata, ker Bog vidi na skrivnem. S tem lahko preverimo tudi svoje namene, zakaj sploh molimo, saj se pokaže kateri so prav takrat, ko nas nihče ne gleda. Seveda pa ni narobe, če molimo tudi z drugimi, saj je tudi Jezus molil sam in s svojimi učenci.
(O BOGU)
Oče naš, ki si v nebesih,
Molitev je napisana v množini, Bog je naš oče, ki je v nebesih
posvečeno bodi tvoje ime.
Najprej slavimo Boga, ker nas rešuje, ker je zvest svojemu imenu. Bog nas posvečuje, da se njegovo ime proslavi.
Pridi tvoje kraljestvo.
Ves čas ga iščimo in se zavzemajmo zanj, saj prinaša pravičnost, mir in veselje Duha.
Zgôdi se tvoja volja
Božja volja, ne moja. Mi naj bi jo izpolnjevali zaradi ljubezni in iz svobode, ne pa zaradi dolžnosti.
kakor v nebesih tako na zemlji. (POVEZUJOČA VRSTICA- poveže Boga in ljudi)
Tempelj je stičišče med nebesi in zemljo in danes smo to mi, kot tempelj Svetega Duha in še bolj kot Cerkev.
(O LJUDEH)
Daj nam danes naš vsakdanji kruh;
Daj nam to kar dejansko fizično in materialno potrebujemo.
Daj nam kruh življenja, kar je Jezus sam.
In daj nam Božje besede, ki je duhovni kruh
in odpústi nam naše dolge,
Ni treba, da si popoln, da prideš k Bogu, saj nam odpušča naše grehe.
kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;
Jezus želi, da živimo s čisto vestjo in brez zamer.
in ne vpelji nas v skušnjavo,
Bog omogoča preizkušnjo, skušajo pa nas naša lastna poželenja.
temveč reši nas hudega.
Hudiča, padlega svet in nas samih.
O postu
»Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil. (Mt 6, 16-18)
Post je način molitve s celim telesom. S tem, ko se vzdržimo svojih fizičnih potreb (hrane, pijače …), povabimo Boga, da nas sreča v teh naših potrebah. Vendar tudi post lahko postane način, kako se postavljamo pred ljudmi, zato Jezus predlaga, da ljudem okrog sebe ne pokažemo, da se postimo.
Niti dajanje miloščine, niti molitev, niti post niso slabe stvari same po sebi, ampak naj bodo res narejene za Boga, saj naj bi bil naš cilj, kot Jezusovi učenci, da poznamo in smo poznani od Boga.
8.) ZAKLAD V NEBESIH, SVETILKA TELESA in BOG / MAMON
Zaklad v nebesih
»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6, 19-21)
Če verjamemo, da je Božje kraljestvo tu in zdaj, to spremeni našo perspektivo glede vsega. Tudi pogled na naše imetje. Največja ovira pri popolni predanosti Bogu so pogosto naše nakopičene fizične stvari oz. navlaka. Stvari nam seveda marsikdaj olajšajo življenje, ampak nas lahko tudi varovanje in skrb za njih obsede.
Jezus pa nas kliče, naj zbiramo zaklade v nebesih, kjer so na varnem in jih nihče ne more poškodovati ali ukrasti.
Ampak kaj je zaklad v nebesih?
To so stvari na katerih je zgrajeno Božje kraljestvo, milost, mir, odpuščanje, opora … Bolj ko jih nabiramo, bolj jih bomo doživljali tudi v vsakodnevnem življenju tu na zemlji. Ljubeči odnosi, ki jih izgrajujemo tu pa bodo trajali in obstali tudi v večnosti.
Me to kar kopičim in nabiram spreminja na boljše ali slabše?
Svetilka telesa
»Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (Mt 6, 22-23)
Svetilka telesa je oko – v takratnem jeziku je to bila prispodoba za res velikodušnega človeka. Imeti temno oko pa je pomenilo, da kopičiš stvari le zase in posledično uničuješ sebe.
Bog in mamon
Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6, 24)
Ne moremo služiti Bogu in bogastvu. Bogastvo je kot tiran, ki zahteva vso našo zvestobo le zase. Pogosto mislimo, da imamo v (ob)lasti svoje stvari, vendar kolikokrat se zgodi, da imajo stvari v oblasti nas.
9.) ZAUPANJE IN ZASKRBLJENOST
»Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6, 25-34)
Bog je ustvaril stvarstvo, kjer ima vsako živo bitje vsega v izobilju. Če zaupamo Bogu kot skrbnemu Očetu, ki zvesto skrbi za nas, bomo videli, da On res v vsaki situaciji preskrbi za vse naše potrebe. Začutili bomo bogat mir, ki združuje nebesa in zemljo.
10.) NE SODITE
»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Mt 7, 1-5)
Velika količina znanja in poglobljenosti v Božjo besedo lahko vodi v napuh in malomarnost do drugih. Ker nas Jezus želi zavarovati pred to pastjo, nas opozarja in pravi, naj ne sodimo. Spodbuja nas, naj sočustvujemo s tistimi, pri katerih vidimo, da živijo nespametno ali škodljivo življenje. Vprašajmo se, kako bi si sami želeli, da bi nas sodili, če bi bili v isti situaciji. Najverjetneje bi si želeli, da je opomin pravičen in milostljiv. Po navadi se ne zavedamo svojih lastnih osebnostnih napak, ki nam kalijo pogled na druge, zato se je dobro najprej obrnit vase in se vprašati:
Kje sem v spotiko drugim?
11.) VARUJE, KAR JE SVETO
»Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« (Mt 7, 6)
Naj vse, ki delajo nepravično vedno opominjamo?
Ne vedno, ker včasih Božja modrost in Resnica razjezita ljudi do te mere, da ni modro ali varno biti blizu. Tu pa spet nastopi razločevanje in Božja modrost, kdaj deliti Njegovo modrost in kdaj še ni čas za ta korak.
12.) PROSI, IŠČI, TRKAJ – VELIKODUŠNI OČE
»Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga bo prosil za ribo? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7, 7-11)
Prosimo Boga za stvari, predvsem pa za modrost, ki jo vedno rad daje. Bog je najboljši Oče, ki iskreno želi dajati najboljše stvari svojim otrokom – vsem, ki ga priznavajo za svojega Očeta.
13.) ZLATO PRAVILO
»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (Mt 7, 12)
Ko se ti nebeško kraljestvo in Bog zdita neskončno oddaljena, se zateči k vprašanjem:
Kako bi si sam želel, da se drugi obnašajo do mene?
Kako bi si želel, da mi predajajo Božjo modrost?
S prijaznostjo, potrpežljivostjo in s popolnim zavedanjem, da sem ljubljen.
Če ne veš, kje začeti, začni tu in nadaljuj z drobtinicami modrosti, ki ti jo bo dajal Bog.
ODLOČITVE PRED NAMI
14.) DVE POTI
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7, 13-14)
Jezus na koncu govora predstavi izbiro. Pot v življenje in pot v pogubo. Pot v življenje ni lahki, saj vztrajno hodiš proti toku z veliko težkimi preizkušnjami. Vendar je prav ta ozka pot, pot, ki pelje v pravo svobodo.
15.) DVE DREVESI (Drevo spoznamo po sadu in lažni preroki)
»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali. Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« (Mt 7, 15-23)
Pazimo se lažnih prerokov in hinavcev!
Kako pa jih lahko prepoznam?
Po njihovem življenju in odločitvah. So njihove odločitve take, ki vodijo v življenje, mir in spodbujanje ljudi okrog njih, ali ne? Njihov način življenja in končni izid odločitev pokažeta ali človek res govori, kar tudi dela.
Lahko pa delamo prave stvari zaradi napačnih razlogov. Ko so motivi za dejanja ločeni od dejanja samih, nas s časom to izčrpa, če pa smo ločeni tudi od Boga, pa izčrpanje lahko pride še hitreje. Tu Jezus predstavi odločitev:
Se bom odzval Nanj?
Mu bom dopustil, da spreminja in uravnava mojo pot vedno bolj z Božjo potjo?
16.) DVE HIŠI (Hiša na skali)
»Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« (Mt 7, 24-27)
Na kateri površini bom gradil hišo? Na pesku ali skali?
Bom gradil hišo, kjer bo prisotnost Boga ves čas navzoča?
Bom gradil prostore in okolja, kjer Bog lahko biva in je Emanuel – Bog z nami?
Taki prostori nad katerimi bdi Božja prisotnost bodo ostali v večnosti. So odraz nove človečnosti, ki živi po Božji milosti in ljubezni ter izgrajuje skupnosti miru in pravičnosti, kljub nasilju in smrti, ki jih obkrožata z vseh strani
Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. (Mt 7, 28-29)
V celotnem govoru Jezus podaja drzno vizijo kako dobro živeti. Prej in kasneje pa je tudi s svojim življenjem postavil zgled kako delovati po vseh teh besedah.
Svojim učencem in tudi nam pa na koncu ponudi odločitev, ki ni zgolj odločitev kako se bomo obnašali in kakšna bodo naša zunanja dejanja, ampak tudi kako se bomo odzvali Nanj:
Želim živeti, kot je živel Jezus?