»In Beseda je človek postala…«.
Besedilo iz zgibanke ob jaslicah:
Naslov letošnjih jaslic je vzet iz molitve, ki jo poznamo pod imenom “angelovo češčenje”. To molitev običajno molimo trikrat na dan, v adventu pa tudi zbrani ob adventnem venčku. “In Beseda je človek postala” predstavlja začetek tretjega odpeva te molitve, sledi pa mu odgovor “in med nami prebivala”.
Stavek izhaja iz začetka Janezovega evangelija. Izraz “Beseda” predstavlja slovenski prevod grške besede “Logos”, ki je pomensko precej bogatejša. Pomeni namreč tudi smisel, razumnost, vse, kar je mogoče dojeti – vse, kar dela stvari “logične”. Ta Beseda, pravi evangelist Janez, je bila že v začetku – bila je pri Bogu in je bila Bog (prim. Jn 1,1).
Nihče in nič drugega ne spregovori o Bogu tako jasno in nedvoumno kot njegova Beseda. Ta Beseda je vsa Resnica, ki jo Bog lahko izreče o samemu sebi in zato je tudi Beseda Bog. Na ta način evangelist Janez predstavi odnos med Očetom in Sinom: Beseda, ki jo izreka Bog Oče, je Bog Sin.
Vsaka beseda poleg tistega, ki govori in se v besedi daje, potrebuje tudi nekoga, ki mu je namenjena in naj bi jo poslušal ter sprejel. Tako beseda obe osebi povezuje v odnos, ki je najbolj poln, ko sta osebi povezani z ljubeznijo; ko govorec z besedo izraža in podarja svojo ljubezen, poslušalec pa mu s pozornim poslušanjem ljubezen vrača.
Ravno s tem namenom, da med človekom in Bogom vzpostavi odnos ljubezni, Beseda vstopi v ta svet kot človek. Že samo s tem, ko postane človek, Jezus “razlaga” (prim. Jn 1,18) o Bogu, ki je Ljubezen. Ljubezen namreč vedno išče podobnost z ljubljenim; želi izkusiti, kar izkuša drugi, ker ga želi popolnoma razumeti. Skozi vso zgodovino Bog človeku daje samega sebe, se mu odkriva in razodeva. To darovanje doživi svojo polnost, ko se Bog podari kot dojenček, v svoji krhkosti in nežnosti enak vsem drugim človeškim dojenčkom. Ničemur človeškemu se Bog v tem svojem bližanju ne želi izogniti, da bi človek kar najbolje razumel, kako zelo velika je Božja želja po bližini z njim.
Ko Marija posluša angelove besede in jih sprejme kot dar Boga je prva, ki vstopi v zaključno poglavje zgodbe o Božjem podarjanju, zato se v njej lahko rodi Bog: “Zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,38).
Beseda, ki sporoča Božjo ljubezen, napolnjuje vsakega, ki jo sprejme. Ko Marija obišče sorodnico Elizabeto, ravno tako nosečo, smo priča izmenjavi navdihnjenih besed ljubezni, ki že stoletja predstavljajo temelj krščanskih molitev. “Blagoslovljena ti med ženami” pravi Elizabeta (Lk 1,42) in Marija odgovarja: “Moja duša poveličuje Gospoda” (Lk 1,46).
Jožef se Marijinega otroka, učlovečeno Besedo, boji sprejeti, vendar ga angel v sanjah opomni, da je otrok Božji dar. Noben otrok ni nekaj, kar bi si lahko lastili, temveč je vedno zastonjski dar, ki želi biti sprejet – kakor vsaka beseda, ki sporoča ljubezen.
Vsem, ki Besedo sprejmejo, daje moč, “da postanejo Božji otroci” (Jn 1,12). Marija in Jožef na poti v Betlehem na popis prebivalstva(prim. Lk 2,1-5) kljub težavnosti poti rasteta v povezanosti tako z Bogom v zaupanju, kot drug z drugim in z otrokom v Marijinem telesu.
Kljub Božji pobudi ima zadnjo besedo človek. Ravno zato se je v Betlehemu ob prihodu Svete Družine zgodilo enako, kot se dogaja še danes: nekateri Besede “niso sprejeli” (Jn 1,11). “V prenočišču zanju ni bilo prostora” (Lk 2,7). Enako je z nami: Beseda ne more vstopiti v naše življenje, če ji ne pripravimo prostora.
Zaključek božične zgodbe, rojstvo obljubljenega Božjega Sina v hlevu in njegova prva noč na Zemlji, preživeta v jaslih, pa vendarle prinaša upanje, da ljubezen vedno najde pot. Če priredimo znan pregovor, bi lahko rekli: “Tisti, ki ljubi, bo našel način. Tisti, ki ne ljubi, bo našel izgovor.” Tako ali drugače bo Bog našel pot tudi do našega hleva, do našega srca. Prisluhnimo mu, da bo lahko Beseda tudi v nas našla prostor, kjer se bo počutila doma!
Gospodovo oznanjenje
| Luka 1,26-38
26 V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, 27 k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. 28 Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« 29 Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. 30 Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. 31 Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. 32 Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida 33 in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«34 Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« 35 Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. 36 Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. 37 Bogu namreč ni nič nemogoče.« 38 Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. |
Marija obišče Elizabeto
| Luka 1,39-45
39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. 40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. 41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha 42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! 43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? 44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. 45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« |
Jožefu se v sanjah prikaže angel
| Matej 1,18-25
18 Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. 19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. 20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« 22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: 23 Glej, devica bo spočela in rodila sinain imenovali ga bodo Emanuel,kar v prevodu pomeni Bog z nami. 24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi 25 in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus. |
Marija in Jožef na poti v Betlehem na popis prebivalstva
| Luka 2,1-5
1 Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. 2 To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. 3 In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. 4 Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, 5 da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. |
Iskanje prenočišča
| Luka 2,6
6 Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. 7 In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. |
Rojstvo Jezusa Kristusa
|
Luka 2,8-21 8 V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. 9 Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. 10 Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. 11 Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. 12 To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« 13 In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: 14 »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« 15 Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« 16 Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. 17 Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. 18 In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. 19 Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. 20 In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno. 21 Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu. |
Obisk modrih
|
Matej 2,1-12 1 Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem 2 in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« 3 Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. 4 Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. 5 Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: 6 In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« 7 Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. 8 Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« 9 Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. 10 Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. 11 Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. 12 In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo. |