Zakonca Doljak,  mož Bojan farmacevt in žena Sara odvetnica, poročena 16 let in imata 2 otroka.

Njuno pričevanje je bilo izrazito sproščeno in tako prepričljivo, da se je najbrž marsikdo, tako kot jaz, vprašal: od kod jima ta moč, od kod črpata moč za odnos v katerem, kljub ženini invalidnosti,  doživljata polnost življenja. 

O sebi sta povedala, da še vedno doživljata vzpone in padce, a preizkušnje razumeta kot priložnost za zorenje. Zorenje razumeta kot potrebo po popolnejšem življenju, kot potrebo po tem, da se počutita sprejeta in drug drugemu potrebna.

V času odkritja neozdravljive bolezni pri ženi Sari, se predvsem ona ni mogla sprijazniti s tem, da se bo zanjo svet in življenje v njem moralo spremeniti. Po naravi odločna in »trmasta« žena, ki živi v prepričanju in tudi deluje tako, da zmore vse, mora sedaj sprejeti odvisnost od drugih oseb in pripomočkov s katerimi si bo omogočila gibanje. Mož Bojan pa smisel preizkušnje v bolezni razume kot priložnost, da bi postajali bolj sočutni in bolj povezani med seboj, zato je prepričan, da je tudi bolezen, ki je prišla v njun zakon, koristna.

S posebno občutljivostjo sta povedala, kako sta otroka sprejela mamino bolezen in kako sta na nek način »občutljiva«, če kdo poniževalno govori »tvoja mama pa ne more hoditi«. Vsi skupaj čutijo, da so bolj povezani, da se več družijo in so strpnejši drug do drugega.

Zaradi vsega, kar sta že doživela, skozi koliko preizkušenj sta že morala in na kaj vse sta po vsem tem še bolj pozorna, sta prepričana, da v preizkušnjah lahko uspe vsakemu, če le zaupa in veruje v Boga.

Zakonca Doljak sta prepričana, da se v življenju vse obrne v dobro, le včasih dolgo traja, da to tudi prepoznamo. 

Več o zakoncih Doljak si lahko preberete tudi v 20 številki Družine z dne 14. maja 2017 v rubriki »Za življenje«.

Besedilo: Marija Šterbenc

Foto: Gašper Remškar