V časniku Družina je bilo enkrat širše opisano, kaj pravzaprav romanje je oz. kaj je romarski turizem. Zapisano je bilo takole: V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, resnično in povezujoče. V tem duhu smo začeli in preživeli tudi to naše romanje po Dolenjski.
Naša pot: TREBNJE – ogled župnijske cerkve s trgom; razlago nam je nudil tamkajšnji duhovni pomočnik v župniji, gospod Slavko Kimovec;
ZAPLAZ – sv. maša, litanije Matere Božje, čas za spoved in osebno molitev. Sprejel nas je rektor božjepotne cerkve na Zaplazu in župnik župnije Čatež, gospod Marcos Japelj;
ŠENTJANŽ – obisk župnijske cerkve, možnost nakupa izdelkov ekološke kmetije Repovž (pira, pirina moka, domači kis, sok, suho sadje, marmelade itd.,). Cerkev in župnijo nam je predstavil gospod župnik Janez Cevec. Na domačiji pri Repšetovih, smo bili deležni okusnega domačega kosila.
MOKRONOG – ŽALOSTNA GORA – obisk cerkve in svetih stopnic. Na Žalostni gori nas je sprejel in nudil razlago župnik v Mokronogu, gospod Klavdio Peterca;
ŠENTRUPERT – muzej kozolcev, voden ogled po muzeju, zaključili smo ga z degustacijo lokalnih dobrot.
ŽUPNIJA TREBNJE
Župnija Trebnje z župnijsko cerkvijo Marije Vnebovzete, 12 podružničnimi cerkvami in tremi kapelami spada med večje župnije. Tudi njena zgodovina sega daleč nazaj, v 11. stoletje, v čas koroških vitezov Trebanjskih, takratnih lastnikov trebanjskega gradu. Župnija je takrat pripadala Ogleju, potem je bila dolgo časa »cesarska fara«, leta 1617 pa je bila priključena stiškemu samostanu. Leta 1751 je pripadla goriški, 1787 ljubljanski škofiji in leta 2006 novomeški škofiji.
Zgodovina svetišča v Trebnjem sega še dlje nazaj. Že v času Rimljanov naj bi bilo tu Jupitrovo svetišče. Cerkev Vnebovzetja Device Marije pa se prvič omenja leta 1170. Današnja cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju v pozno gotskem stilu s tipičnim vitkim zvonikom s šilasto gotsko streho in predstavlja dominantno in vizualno nepogrešljivo komponento Trebnjega, ki vabi v turističnem in umetniškem, kot tudi v duhovnem vidiku za poglabljanje vere. Že zunanjost nas prevzame. 54 m visok zvonik, ladja z dolgim prezbiterijem v razgibani gotski pozidavi, Goršetov kip Friderika Barage in velik evharistični križ pred vhodom, zanimiv spomenik padlim iz prve svetovne vojne na severni fasadi, v parku spomenik zamolčanim žrtvam II. sv. vojne. Od L. 2012 pa nasproti zakristijskih vrat stoji Begićev bronasti kip rojaka nadškofa k ogledu.
Takoj za glavnimi vhodnimi vrati pod zvonikom se srečamo s tremi kamnitimi obrazi starih Rimljanov na vzidanem nagrobniku. Z vstopom v cerkveno ladjo pa se odpre lepota gotske pozidave z dvema paroma oktagonalnih stebrov, rebrastimi križnimi oboki, visokimi šilastimi gotskimi okni in dolgim korom. Medtem ko je arhitektura še gotska, pa so oltarji že klasično baročni. Glavni oltar je bil narejen leta 1765 v delavnici baročnih mojstrov Fayenzov iz Ljubljane. V tronu je kip Marije Pomočnice z Jezusom v naročju, na levi strani sta kipa sv. Petra in sv. Joahima, na desni pa sv. Ane in sv. Petra., v atiki pa je sv. Trojica. Preko niše z Marijinim kipom je mogoče namestiti Langusovo sliko Marijinega Vnebovzetja iz leta 1840 ali sliko Srca Jezusovega, delo ruskega begunca Nikolaja Borisova. Stranska oltarja kažeta značilnosti štajerske rezbarske delavnice in sta nastala okoli leta 1750. V južnem oltarju je kip sv. Janeza Nepomuka, ob straneh pa stojita sv. Rok in sv. Boštjan. V severnem oltarju je Kristus na križu, ob straneh pa sv Janez Evangelist in sveta Mati Božja. Proti ljudem obrnjeni daritveni oltar je bil narejen leta 1966 po načrtih arhitekta Valentinčiča. Strop prezbiterija je leta 1904 poslikal z Marijinem kronanjem in štirimi evangelisti Matija Koželj. Križev pot je naslikal Matej Langus leta 1843, njegovo delo pa je tudi slika Križanje, ki je na pevskem koru. Na desni strani severnega oltarja je še slika Angel varuh iz leta 1843. Še mnogo je lepot, ki jih nudi župnijska cerkev v Trebnjem, toda naš pregled zaključimo v trebanjskem župnišču, stavbi iz 16. stoletja, v katerem je bila leta 1970 po načrtih arhitekta Franca Kvaternika v gotsko obokani kleti urejena kapela sv. Frančiška Asiškega. Župnija je nazaj v posest dobila tudi kulturni dom in nekdanje hleve, ki so preurejeni v Baragovo dvorano in galerijo.
ZAPLAZ – Marijino svetišče – župnija ČATEŽ
V srcu dolenjske pokrajine, le nekaj kilometrov severno od Trebnjega, leži na 544 metrov visokem hribu, kakor krona vsej bližnji in daljni okolici, božjepotna cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu. Sloves te božje poti je tako velik, da so ji dolgo časa pravili dolenjske Brezje. Istega leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč zgradili, po izročilu tudi prvo kapelo na Zaplazu.
Pravijo, da je bil pred tem zaplaški hrib poraščen z gostim gozdom in grmovjem. Sem je hodil neki pobožen mož sekat kolje in pripravljat “pušlje” za svoj vinograd. Nekega dne je pri tem delu naletel v bližnjem grmovju na kip Marije z Jezusom v naročju. Vesel ga je vzel v roke in nesel na svoj dom ter shranil v skrinjo. Naslednjega dne, ko je delal na istem kraju, zopet najde Marijin kip in ga še bolj vesel zanese domov. Zdaj ima že dva kipa! Ko je tretji dan zopet našel Marijin kip, se mu je vendarle zdelo nekam nenavadno. Doma je odprl skrinjo in odkril, da prejšnjih dveh kipov nima. Prebrskal je vso hišo, spraševal domače, a o dveh kipih ni bilo sledu. Zato je tokrat, preden je shranil kip v skrinjo, le-tega zaznamoval. Drugega dne je na istem kraju kot doslej odkril kip, ki je imel njegovo znamenje. Zdaj je spoznal, da se dogaja nekaj čudežnega. Ni si upal vzeti kipa s seboj domov, ampak je tam napravil kapelico iz vejevja in vanjo postavil Marijin kip. Nekaj dni kasneje je temu možu zelo zbolela žena. V hudi stiski se je zatekel pred podobo in bil deležen uslišanja: žena je ozdravela. To ga je spodbudilo, da je svoj dogodek in čudežno uslišanje opisal tudi drugim. Od takrat so sem prihajali ljudje z vseh strani. Glas o uslišanjih se je hitro in vztrajno širil. Sčasoma je lesena kapelica propadla in ljudje niso več vedeli, kje je čudežni kraj, kjer je bil najden kip. Pravijo, da ga je zopet pokazala živina, ki je vselej, ko je prišla do svetega kraja, pripognila kolena in glave povesila k tlom.
Svetne oblasti so seveda takim dogajanjem nasprotovale. Ko so leta 1800 na Zaplazu sezidali prvo kapelico, je prišel ukaz, da jo morajo porušiti, pa so se ljudje uprli. Menda jim je rušenje nekajkrat vseeno uspelo, a so jo ljudje vselej obnovili. Ko je Matija Košak, župnik v Čatežu, videl vnemo vernikov, je zaprosil na škofijo v Ljubljani, naj dovolijo gradnjo cerkve. Zagrozili so mu, da ne bo birme v Čatežu, če župnik ne odpravi “nespodobnosti in nerodnosti, ki se na gori nad njegovo župnijo dogajajo”. Birme res ni bilo. Do spremembe pa je prišlo, ko je škof Wolf leta 1845 obiskal Čatež, da bi posvetil tamkajšnjo župnijsko cerkev. Videl je pristno pobožnost ljudi in dovolil postaviti cerkvico na Zaplazu. Ta je bila hitro premajhna, zato jo je že naslednik, župnik Gregorič, začel leta 1866 prezidavati. To delo ni bilo ravno posrečeno. Še vedno je bila cerkev premajhna za množice, ki so prihajale.
V začetku prejšnjega stoletja se je novi čateški župnik Henrik Povše lotil zidanja nove, sedanje cerkve. Od stare cerkve je ostal le prezbiterij, ki so ga povišali in obokali, vse drugo pa naredili novo. Ljudje so radi pomagali in v štirih letih je zrasla današnja stavba. To cerkev je posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič 14. oktobra leta 1917. Zadnji stavbarski poseg je bil narejen leta 1926, ko so pozidali še zvonika. Cerkev je zelo prostorna, saj lahko sprejme kar 1500 ljudi. Lep okras je glavni oltar. Načrt zanj je napravil Franc Avsec, župnik v Šentjuriju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip so napravili v Grodnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju. Zadnji veliki okras cerkve so odlična barvna okna, delo slikarja duhovnika Staneta Kregarja. Z njimi je stavba dobila lep umetniški zaklad.
O doživetih romanjih je zapisano v romarski spominski knjigi takole: “Saj povsodi lahko Boga molimo, vendar ne poznam kraja, kjer bi se tako lahko, pobožno in ginjeno molilo kakor na Zaplazu. Iz svojih mladih dni vem, da sem bil vselej srečen, kadar sem se priporočil ali obljubil zaplaški Materi božji.“
Grozdetova kapela
V petek, 27. in v soboto 28. maja 2011 je Cerkev na slovenskem prvič praznovala god mučenca Alozija Grozdeta. Ob tej priložnosti je bila zgrajena tudi Grozdetova kapela, kjer so položene relikvije v stranski oltar. Kapelo je z mozaikom opremil pater Marko I. Rupnik, ki sedaj krasi milostni kraj na Zaplazu.
Molitev za kanonizacijo bl. Alojzija Grozdeta:
Nebeški Oče, v blaženem Alojziju Grozdetu si nam razodel zgled ljubezni do Kristusa in doslednega življenja po evangeljskih načelih, za katere je v moči evharistije živel in deloval vse do svojega pogumnega pričevanja v smrti. Njegova kri naj bo resnično seme za našo zvestobo, edinost, odpuščanje in spravo. Nebeški Oče, na priprošnjo blaženega Alojzija Grozdeta mi podeli milost, za katero Te prosim: … (izrečem prošnjo). Amen. Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu.
ŽUPNIJA ŠENTJANŽ
Šentjanžu na Dolenjskem radi rečemo, da je pušl´c Dolenjske. Lepa, neokrnjena narava, nasadi ekoloških sadovnjakov, okoliški griči pokriti z vinogradi, prostrani gozdovi, pokošeni travniki, bogata kulturna dediščina in prijazni ljudje to ime nedvomno opravičujejo. Je središče manjše kotlinice in obrobnega gričevja na vzhodnem delu Posavskega hribovja preden le to prečka reko Savo. Leži na nadmorski višini 344m in je del občine Sevnica. Kljub legi Šentjančani vedno radi povemo, da smo Dolenjci.
Kar nekaj je mejnikov v zgodovini kraja, na katere smo ponosni in jih radi predstavimo tudi obiskovalcem. Območje Šentjanža ima bogato zgodovino, saj smo leta 1999 praznovali 700 letnico prve omembe kraja v pisnih virih. O zgodnji poselitvi tega območja pričajo tudi arheološki ostanki vse od železne dobe naprej. Šentjanžu je najlepše misli namenil dr. Janez Evangelist Krek, ki je tudi dejal, da je naš kraj »puš´lc« Dolenjske. Tu je leta 1917 tudi končal svojo življenjsko pot.
Krajani Šentjanža smo ponosni na junaški boj rojaka Milana Majcna in Jančija Mevžlja v času druge svetovne vojne v Murencah, ki je herojstvo brez primere. Spomin nanju nas navdaja s ponosom, da so tod živeli ljudje, ki so svobodo naroda ljubili bolj kot lastno življenje. Obeležje v Murencah, spomenik sredi Šentjanža in spomenik pred vhodom v Osnovno šolo Milana Majcna ohranjata spomin nanju. V spomin na dogodek zadnje dni v oktobru praznujemo krajevni praznik. Takrat kraj zaživi v okviru šentjanžke jeseni, ki jo spremljajo kulturne prireditve, razstave in drugi dogodki.
Sredi vasi stoji mogočna cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je bila zgrajena v 12. stoletju. Je triladijska zgradba s tremi oltarji, ki je bila leta 2002 obnovljena.
Podružnična cerkev Žalostne Matere božje na ŽALOSTNI GORI pri Mokronogu
Tisti, ki pozna Mokronog z zgovornim grbom (bosa noga), ve tudi za Žalostno goro. Domačini s ponosom povedo, da sodi med najlepše kraje na Dolenjskem. Pa ne zaman. Z vrha Žalostne gore se odpre pogled po vsej dolini.
Zaradi rodovitnosti polja in ceste, ki danes povezuje Trebnje in Sevnico, so se tod naseljevali ljudje že v davni preteklosti. Svoje sledove so tu zapustili Rimljani. Do druge svetovne vojne je v Mokronogu stal mogočen grad, katerega prva znana lastnica je bila sv. Hema. Mokronog pa je že leta 1279 omenjen kot trg s sodnimi pravicami. Iz tega časa naj bi bil tudi stolp sredi trga. O pomembnosti kraja pa pričuje tudi božjepotna cerkev Žalostne Matere božje nad njim.
O njeni preteklosti sicer vemo le malo. Požar leta 1681 je uničil zgodovinske listine. Valvasor je v svoji Slavi zapisal, da je bila cerkev sezidana leta 1670. Da je to res, nam pove tudi letnica nastanka glavnega oltarja. Iz črnega marmorja ga je leta 1675 dal napraviti tedanji mokronoški graščak Kajzer. Razkošna poslikava prezbiterija, delo našega baročnega slikarja Frančiška Jelovška, nas opozarja na povezavo svetišča na Žalostni gori s posebno skupino redovnikov, ki na Slovenskem danes niso več znani. Na stropu prezbiterija so upodobljeni sedmeri ustanovitelji servitov. Ti redovniki so pospeševali Marijino češčenje. Njeni člani so nosili sivočrno obleko in črn škapulir. Z njihovim dovoljenjem je bila 7. junija 1730 na Žalostni gori ustanovljena bratovščina Žalostne Matere božje.
Žalostna gora je veljala v preteklosti za eno največjih romarskih cerkva na Dolenjskem. Sem so hodili romarji celo s Hrvaškega in Štajerskega. Še danes boste na glavni romarski shod na Jernejevo nedeljo srečali kakšnega romarja iz Karlovca in okolice. Nekateri celo noč pred praznikom prečujejo v cerkvi. O številnih uslišanjih pričajo tudi votivne podobe okrog oltarja v cerkvi. Ustavimo se pri dveh.
Prva je iz leta 1683. Pove nam, da je Andrej Koren iz Mokronoga čevljaril v Petrinji, na tedanji vojaški meji proti Turkom. Pri nekem napadu so Turki zajeli enega izmed vojakov. Uklenili so ga in vrgli v ječo. Upanja na rešitev ni bilo. Toda ta ujetnik se je spomnil na Andrejevo pripovedovanje o uslišanjih na Žalostni gori in obljubil, da bo poromal na ta sveti kraj, če ga Marija reši. Verige so odpadle in vojak se je mimo speče straže uspešno prebil v Petrinjo.
Tukaj je to povedal čevljarju Korenu. Ta je prav takrat prestal hudo vnetje pljuč in čudežno ozdravel. Oba sta dobila potrdilo tamkajšnjih oblasti in poromala na Žalostno goro.
Druga votivna podoba pa prikazuje ladjo sredi viharja na morju. Nad sliko visi debela pletena vrv. V kroniki je zapisano, da so jo sem prinesli mornarji, ki so bili 28. oktobra 1755 rešeni na morju blizu Almeire v Andaluziji. Domačin Jernej Grošelj, ki je bil takrat na ladji, pa je izpolnil svojo obljubo tako, da je dal leta 1767postaviti ob poti k svetišču svete stopnice. Lepa baročna poslikava nas vabi k poglobljenemu premišljevanju Jezusovega trpljenja. Te svete stopnice so ene najlepših na Slovenskem.
Nastanek “svetih šteng” je vezan na čudežno rešitev iz razbesnelega viharja, o čemer priča ex voto (dobesedno: “iz zaobljube” pomeni pa upodobitev uslišanja prošnje za pomoč iz dogodka) in kos ladijske vrvi. Kronogram »kateri se želite dvigniti v nebeške višave, se pobožno vzpenjajte po teh svetih štengah« da letnico 1767. Nad vhodom je loža in v njej upodobljen prizor “Glejte, človek!” Postlov pasijonski cikel na svetih štengah se začne v spodnjem preddverju z Jezusovim slovesom od matere, sledijo prizori zadnje večerje, krvavega pota in izdajstva. Ob stopnicah spremljamo sodni proces, na vrhu pa sledi sklepno dejanje, pribijanje na križ. Kalvarija in božji grob, oboje skoraj v naravni velikosti. Zadnji prizor odrešenjske drame Vstajenje je predstavljen na freski na stropu gornje kapele. Ta osrednji dogodek pa potrjujejo v medaljonih naslikani prizori žen ob praznem grobu, neverni Tomaž, Marija Magdalena in učenca na poti v Emavs.
Tudi mi smo se v premišljevanju in molitvi povzpeli po kolenih na vrh “svetih šteng.”
K pristnemu romarskemu ozračju in pobožnosti pripomorejo tudi kapelice.
ŠENTRUPERT – MUZEJ NA PROSTEM
Namen muzeja je predstaviti zgodovinski razvoj kozolcev Mirnske doline, predstavitev njihove gradnje in vzdrževanja ter naravne zaščite lesa.
Program muzeja je zajemal strokovno vodenje in predstavitve zgodovinskega razvoja kozolcev, vključno z njihovo izdelavo (predavanja, predstavitvene table z opisi, izobraževalne publikacije in zloženke) ter organizacijo prireditev in delavnic z izobraževalnim namenom.
Muzej na prostem dviga zavest o varstvu in ohranjanju naše bogate ter raznolike lesene stavbne dediščine. Namenjen je predstavitvi kozolcev Mirnske doline, njihovega zgodovinskega razvoja, gradnje in njihove pomembnosti kot del slovenske kulturne dediščine. Na območju naselja Šentrupert bo oblikovano turistično, izobraževalno in kulturno središče, kjer bodo v naravnem okolju razstavljeni kozolci različnih starosti in tipov. 19 kozolcev bo postavljenih v dva vsebinska sklopa, in sicer kozolci namenjeni prireditvam ter kozolci s tradicionalnim namenom.
Preživeli smo duhovno in kulturno zelo bogat dan. Veseli in polni novih vtisov smo se z božjo pomočjo varno vrnili domov.
Besedilo: povzeto po brošuri, ki jo je za romarje pripravila Marija Šterbenc
Foto: Tomaž Celarec