V jedru krščanske tradicije leži pripoved o srečanju in razodetju – pot v Emavsu. Ta zgodba, zabeležena v evangeliju po Luku ponuja vpogled v moč srečanja z Vstalim Kristusom.

Dva učenca, razočarana in osupla po Jezusovem križanju, se odpravita na pot iz Jeruzalema v Emavs. Medtem ko hodita, se pogovarjata in spoprijemata s preteklimi dogodki in razbitimi upi. Vendar pa se jima, sredi njunega nezadovoljstva, na poti pridruži tujec – nihče drug kot Jezus sam, čeprav ga ne prepoznata. V njihovem pogovoru Jezus razlaga Sveto pismo, razkriva, kako so preroki napovedali Mesijevo trpljenje in slavo. Ko prispeta v Emavs, učenca povabita tujca, naj ostane z njimi, in ravno pri lomljenju kruha se njune oči odprejo. Prepoznata Jezusa, on izgine, pusti pa ju z gorečima srcema.

Zgodba o Emavsu nas kliče, naj imamo svoja srca vedno odprta za srečanje s Kristusom, tudi v najtežjih trenutkih. Hkrati pa je lepa slovenska navada, da se na ta dan odpravimo na izlet – “v Emavs”.

Čisto zagotovo se ne ve, kje točno je Emavs bil. Mislijo, da je to današnje arabsko mesto Imwas v Zahodnem Bregu, kakih 8 ur hoda od Jeruzalema. V grških časih se je imenovalo mesto tudi Nicopolis. Seveda pa tega izleta dandanes ne priporočamo.