DUHOVNA MISEL ZA 25. NEDELJO MED LETOM

Povej naprej!

 

 

 

 

 

Božja beseda za 25. NEDELJO MED LETOM.

 



„Bog, ali me slišiš? Še nikoli v življenju se nisem pogovarjal s Teboj… In vendar danes, danes Te želim pozdraviti. Ti veš, da so mi od otroških dni govorili, da Te ni. In jaz, nor kot sem bil, sem jim verjel. Nikoli nisem opazil lepote Tvojega Stvarstva.

Nocoj pa sem ga zaznal. Iz dna vojaškega rova sem uzrl zvezdno nebo. In razumel sem strmeč njegov sijaj…

Ne vem, Gospod, ali mi boš podal roko, vendar Ti hočem nekaj povedati. In Ti me boš razumel: ta čudež, da mi je sredi tega groznega pekla srce postalo lažje in sem Te spoznal. Sicer ne vem kaj naj bi Ti še povedal, samo, da sem bil tako srečen, da sem Te spoznal. Bilo mi je tako dobro pri Tebi.“ (Molitev nekega padlega ruskega vojaka, ki jo je neki nemški bolničar našel v njegovem žepu)

Povej mi kakšnega Boga imaš in povem ti kdo si. Človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, je hitro nagnjen k temu, da si izdela Boga po lastni podobi, nekega Ne-Boga. V tem smislu so tudi stari grki govorili o zavisti bogov, ker so si predstavljali, da bogovi ljudem nič dobrega ne privoščijo. V vsakem primeru ne prav veliko dobrega. Kako neki so prišli do take predstave? 

Bog Jezusa Kristusa pa je dobrohotni Bog. On rad daje in rad odpušča.  Da nagrajuje in kaznuje nas uči Sveto pismo. Vendar On to počne na Božji način. Božja pravičnost je tako „vesela novica“. Bog lahko namreč s preobiljem nagradi tudi tistega, ki si tega ni zaslužil. Ta misel naj bi nam ob zatonu našega življenja bila v tolažbo.

Prispodoba o delavcih v vinogradu govori o Božjem načinu vladanja. Božje Srce se v tej priliki razodene tako kot tudi človekovo srce, ki pravniško in preračunljivo razmišlja tako kot farizeji in pismouki ter nekateri Jezusovi učenci. Ali je pravično, da so zadnji enako obravnavani kot prvi? Ali je pravično odpreti vrata cestninarjem, pocestnicam in poganom? Evangelist je na konec te prilike spet zapisal stavek o prvih in poslednjih (prim. Mt 19,30). Tako kot se je v priliki o izgubljenem sinu starejši sin zaprl veselju svojega očeta, tako se tu prvi poklicani delavci zaradi zanašanja na svoje delo in zaradi svoje nevoščljivosti izkažejo za krivične in postanejo „poslednji“. Bog se na Božji način izkazuje pravičnega. Nasproti človekovi zavisti in samopašnosti postavlja svojo brezmejno dobroto. 

 

(po nemškem komentarju Der Grosse Sonntags Schott)

Prejšnji prispevek
MOLITVENA SKUPINA SVETEGA ROKA VABI
Naslednji prispevek
PREDAVANJE “SKOČI VEN” S POMOČJO GLASBE