Stopil sem na rob pečine in se razgledal po Biskajskem zalivu. Pogled v brezdanjost morja me je omamljal. Sem v resničnosti? Spustil bi se kot galeb in tiho, neslišno tik nad morjem zajadral v brezčasje in brezskrbnost. Že sem se videl letečega nad valovi igraje s pticami in delfini. To je življenje, sem si mislil. V popolnem dotiku z naravo, poslušajoč njene zvoke, njeno dihanje in njen objem.
Po prehojenem »črnem« Caminu, kot smo ga v šali poimenovali, so se mi misli popolnoma osvobodile in se zasanjale v lepoto stvarstva. Strm vzpon v vročini in znoju nas je precej zdelal. Potem pa vrh, ko v trenutku pozabiš vse težko, kar se ti je še pred nekaj minutami dogajalo, krojilo tvoje misli, te vznemirjalo, razburjalo, tudi spravljalo v jezo. Popolna slika življenja, brez olepševanja, senčenja in osvetljevanja. To kar je, je sedaj pred teboj, videno z očmi in občuteno preko svoje lastne izkušnje.
Pogledali smo se in obnemeli. V molku smo opazovali drug drugega in prostrano morje, zavedajoč se, da bi s skokom v vodo in dobrim plavanjem lahko prišel do Amerike. Te misli smo seveda opustili in se po kratki pavzi podali naprej po kopnem. Nekaj časa skupaj, potem pa vsak zase v svojem svetu, razmišljanju in molitvi, dokler nas ni zopet povezala neobrana smokva ob poti. Zelo okusne so bile.
Na Camino prihaja vsak s svojo zgodbo, s svojim življenjem. Tudi jaz sem jo nosil s seboj. Moral sem jo nositi, ker le tako se prečisti in zopet zaživi. Zgodba mora naprej, tako kot mora naprej popotnik, kljub dežju, nevihtam, vetru in čudovitim razgledom, kjer bi kot Peter, postavil šotore in ustavil zgodbo. Le ta pa se mora razvijati in to opravlja Camino; pomaga nam vstopiti v svojo zgodbo življenja.
Prvič sem se na Camino podal pred dvema letoma, pravzaprav se zapeljal s kolesom s štirimi župljani. Takrat smo prevozili Francosko pot. Nepozabna izkušnja je v meni pustila iskrico, ki je tlela, dokler se ni letos ponovno razplamtela. Tokrat sem se odpravil na Camino peš po Severni poti. Zaradi časovne omejitve sem hodil le dva tedna, vendar dovolj, da človek začuti romarski utrip in se izklopi iz vsakdana.
Ko sem se pred leti intenzivneje ukvarjal s tekom, se mi je večkrat zgodilo, da sem med daljšim tekom začutil v sebi neverjeten mir in blaženost. Tekel bi in tekel ter se nikoli ustavil, kot Indijanci Tarahumara, ki jim ni težava dnevno preteči več deset kilometrov. Preprosto pozabiš na utrujenost in bolečine, ker je harmonija med telesom in notranjim človekom tako usklajena, da bi jo rad čim dlje ohranil. To se mi je večkrat dogajalo na Caminu. Hodil bi in hodil brez prestanka v nekakšnem zanosu, ki želi ohranjati čudovite občutke, ki ti jih podarja pot. Morda je prav zaradi tega Camino tako privlačen in te naveže nase, da po vrnitvi domov že razmišljaš, kdaj bi se nanj lahko spet odpravil.
Hkrati pa ti pomaga vstopiti v realnost življenja, v čudovita jutra, ki nas vsak dan prebujajo, v srečevanja z ljudmi, v občudovanje drobnih, lepih stvari, ki se jih v hitrem tempu ne zavedamo ali jih ne vidimo. Camino ostaja v tebi tudi po vrnitvi domov in te spreminja. Odpira te življenju in pomaga, da se tudi sam spreminjaš in sprejemaš življenje takšno kot ti ga podarja Bog in gledaš nanj v vsej lepoti in spoštovanju.
Ni besed, ki bi izrazile mojo hvaležnost Bogu, kot vsem, ki so mi omogočili da se podam na to pot. V mislih imam oba kaplana, p. Primoža in p. Egona, ki sta v času moje odsotnosti vodila župnijo. Hvala tudi soromarjem. Prejeto bogastvo je nemerljivo in samo romar, ki je to okusil, ga lahko čuti.
Besedilo in foto: p. Miran Žvanut