V teh zadnjih dneh pred prazniki (tole pišem v noči s četrtka na petek) sem dobil vprašanje, ki mi je dalo misliti: “Se patri v župnijski ekipi že kaj pripravljate na sprejem množic na sveti večer?”
Če bo šlo vse po pričakovanjih, bo to pravzaprav moj prvi “normalen” Božič v vlogi župnika, čeprav se v njej trudim delovati že tretje leto. Pretekli dve leti nam je skupno praznovanje odnesla korona, tako da v resnici niti ne vem, kaj lahko pričakujem, ker v tej vlogi nimam še nobene izkušnje.
Drugi razlog za to, da si sploh ne morem ustvariti nekih pričakovanj, je zavedanje, da sta dve leti življenja s korono zaznamovali tudi naše drže in navade, ko gre za druženje, za zahajanje v javnost in, če hočem ali nočem, tudi za obiskovanje cerkve.
Občutek, da torej ne vem, kaj pričakovati, je tako grenko-sladek: grenak je zato, ker imamo ljudje radi gotovost, ker nam je všeč, ko imam življenje pod nadzorom in ko si vsaj domišljamo, da imamo nek vpliv na prihodnost, jaz pa zdaj tega nimam; sladek je zato, ker me ta negotovost sili, da pričakujem tudi nepričakovano, presenetljivo in nekontrolirano, kar je zame dobro. Čeprav namreč tega zadnjega ne maram, se zavedam, da me samo to ohranja živega, ko me sili, da proti svoji volji rastem in se spreminjam. Sili me, da odpiram vrata in okna svojega majhnega sveta, v katerem sem varen, vsemu tistemu, kar pride nenapovedano in brez vnaprejšnjega dogovora.
Zdi se mi, da samo tako lahko v naša človeška življenja prihaja Bog: zmeraj večji od mojih pričakovanj, vedno neobvladljiv, nikoli popolnoma predvidljiv. Kdo bi vendar lahko predvidel, da bo On, veliki in močni, silni in večni, kdaj prišel k nam kot majhen in krhek, nežen in umrljiv, kot preprost otrok popotnih staršev, zaradi pomanjkanja boljše zibelke po porodu položen v jasli pred osla in vola?
Bog v svoji večnosti ostaja presenetljiv in kot tak prihaja k nam tudi ob letošnjih praznikih. Sebi in nam vsem želim, da bi lahko letos vsaj malo potisnili na stran vsa pričakovanja, ki smo si jih glede praznovanja Božiča ustvarili sami ali pa so nam jih morda od zunaj vsilili tisti, ki evangeljsko božično zgodbo zamenjujejo z reklamo za osvežilno pijačo. Kaj je tisto, kar je res potrebno narediti na Božič? Če se spomnimo, da so za Novorojenega prvi izvedeli pastirji, bi lahko rekli, da je najbolj pomembno to, da toliko utišamo svoj svet, da bomo lahko slišal petje angelov – potem smo na pravi poti, pa čeprav ta pot ne vodi drugam kot v hlev …
V imenu patrov Alberta in Marka ter v imenu celotne jezuitske skupnosti vam voščim blagoslovljen Božič, pa da bi vas prihajajoče leto 2023 vsaj kdaj pa kdaj presenetilo!
p. Primož Jakop DJ, župnik