Biti birmanec je naporno. Najti je treba botra, se pripraviti na sprejem zakramenta, zahtevnim animatorjem pri spraševanju dokazati svoje znanje in tako naprej. Še dobro, da se vsako leto za en vikend odpravijo v Strunjan na duhovno obnovo, kjer se lahko odpočijejo. Tokratna skupina se je nanjo odpravila v petek popoldne v družbi animatorjev in p. Mirana. Po prihodu so se birmanci razdelili v štiri skupine: Cerkev v Rimu, Cerkev v Jeruzalemu, Cerkev v Carigradu in Cerkev v Korintu. Vsaka Cerkev je imela svoje simbole in zavetnika, katere so predstavili drug drugemu.

Sončno soboto smo pričeli z jutranjo telovadbo in nadaljevali z orientacijo po strunjanskem zalivu. Na točkah so birmanci podrobneje spoznali darove Svetega Duha. Sledilo je kosilo in po daljšem počitku smo se odpravili v Portorož. Tam smo si ogledali votlino Lurške Matere Božje in cerkev ter posedeli na obali. Po vrnitvi smo se pri sveti maši zahvalili za čudovit dan in opečene obraze. Po njej je končno napočil čas večerje, za katero sta nam kuharici in njun pomočnik spekli pizzo. Okrepčani in spočiti smo se pripravili na veliki finale sobotnega dneva: zabavni večer. Tako birmanci kot animatorji smo pripravili točke ob katerih smo se nasmejali do solz. Nastopanje pa je naporna stvar zato smo birmance kmalu poslali spat. Večina jih je takoj zaspala, tisti manj utrujeni pa so v spremstvu spodaj podpisane animatorke tekli na obalo gledat zvezde.

V nedeljo nas je namesto sonca prebudil veter in med jutranjo telovadbo ter molitvijo okoli strunjanskega križa odpihnil zaspanost. Prebujeni smo se tako pripravili na sveto mašo, pospravili hišo in odšli v cerkev. Po maši je sledila še pogostitev, za katero so poskrbeli starši, nato pa pot domov. 

Besedilo: Maja Rajšp